Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Lepo je biti končno v Trstu«

25.4.1945, Volčji Grad, četrti z leve Venceslav Legiša

Svojim bralkam in bralcem tokrat posredujemo spomine na maj 1945 Venceslava Legiše, rojenega v Cerovljah 17. septembra 1920. Zbral jih je njegov vnuk Jaro Furlani.
Maja 1945 je bil nono Venceslav Legiša partizan že tretje leto. Ko sem bil čisto majhen, sem rad prisluhnil pripovedovanju dogodivščin tistih let in začutil, da so bila to izredna doživetja. Zdele so se mi prava pustolovščina. Kasneje pa sem razumel, da se je nono znašel v vrtincu svetovnega dogajanja, ko se je moral tudi mlad človek opredeliti in odločiti. Nono je znal, katera je prava stran in edina izbira. Tistih časov se živo spominja in njegovo pripovedovanje je skoraj odmaknjeno, ravnodušno. Lakota, mraz ...stalno tveganje življenja je bilo povsem normalno.
Ob vključitvi v partizanske vrste v Velikem dolu leta 1943 je imel 23 let. Bil je dodeljen udarnemu bataljonu 30. divizije Kosovelove brigade kot obveščevalec. V njej je bilo šestdeset partizanov. Večina so bili fantje s Krasa, Vipavske doline in z goriškega območja. Nekaj jih je bilo tudi iz Ljubljane, eden pa je bil Hrvat. 30. aprila so bili v Volčjem Gradu in čakali na ukaz.
»Zbrani smo v Volčjem gradu in čakamo na ukaz slovenske komande, da se podamo na Trst. Pridruži se nam tudi partizan Cvek (Lado) iz Lonjerja, ki ima nalogo, da nam pokaže najbližjo pot v Trst. Pride obveščevalec in sporoči, da se gre v Trst. Komandir nemudoma da ukaz in gremo.
Smo na Repentabru. Na placu je približno dvajset zelo mladih nemških vojakov. Povemo jim, da je Nemčija kapitulirala. Od veselja začnejo kar plesati in peti. Potem jih nekaj partizanov naše čete pelje v Dutovlje, kjer je drugi bataljon, ki se približuje Trstu.
Podamo se v smer proti Opčinam. Vemo, da so tam Nemci. Most čez železnico je za nas nevarna točka. Prepričani smo, da ga stražijo. Ko dospemo, ne zasledimo nobenega in vdremo v bližnji bunker. Niti tam nikogar. Imamo pa prijetno presenečenje: čokolade, sladice, kruh ... Očitno je, da so Nemci malo prej zbežali in pustili vse za sabo, razen orožja. Gremo naprej mimo Opčin. Vas je polna Nemcev. Podamo se proti Padričam.
Dežuje in izgledi niso dobri. Proti večeru gremo mimo Trebč, Gropade in Bazovice. In že smo nad Lonjerjem ... Noč je pri kraju. Napetost je velika in velika je tudi želja, da pridemo do cilja. Ko smo na Katinari, se dani. Pomislimo, da je 1. maj. Nadaljujemo v smeri proti mestu. Vse je mirno, tiho. Zavedamo se, da ne bo šlo kot po olju. Pri Sv. Alojziju naenkrat zaslišimo rafal mitraljeza, takoj zatem začnejo pokati še granate in topovi. Nemci so v neposredni bližini. Vse naokoli poki basačev in eksplozije. Smo hitri in izkušeni. Najdemo izhod in se prebijemo »na prosto«. Ko smo dovolj oddaljeni in se čutimo bolj varni, se spet združimo. Smo vsi. Komandir pa je ranjen v nogo. Odpeljejo ga v tržaško glavno bolnico. Ranjeno nogo mu potem odstranijo.
Gremo proti mestu. In že smo na Ulici Rossetti. Nebo je jasno, ne dežuje več. Pri sebi imam premočeno volneno plahto (sicer smo vsi premočeni) in ko grem mimo neke hiše pomislim, da jo lahko nekje posušim. Žensko z otroki, ki je bila na dvorišču vprašam, če jo lahko raztegnem na žico, da se posuši. Ona privoli. Prikorakamo do kasarne na Ulici Rossetti. Na straži je italijanski vojak, ki se noče vdati. Verjetno ne razume, kaj se pravzaprav dogaja. Nihče mu ni povedal, da so se Nemci vdali.Tam blizu je vojaški voz in nanj vržem ročno bombo. Eksplozija prestraši vojaka, ki zbeži v kasarno ...
Zatem eden od tovarišev pride povedat, da so se Italijani vdali in naj ne streljamo.
V kasarni je le nekaj italijanskih vojakov, večina so to Tržačani, podloženi Nemcem, samo kuhar je iz Neaplja. Rečemo jim, da če želijo lahko grejo prosto domov. To storijo vsi razen kuharja, ki ostane z nami. Naročim mu naj skuha kavo. V svojo skodelico dam toliko sladkorja, da je tega več kot kave. Odpočijemo se. Spomnim se na scojo plahto. Grem ponjo: plahte ni več, ženske nikjer. Tako se vrnem v kasarno in tam si izberem drugo plahto.
Ko smo spet na cesti pred kasarno, nam neki starejši človek pride povedat, da so v bližnji šoli pod Ulico Rossetti še Nemci. Gremo navzdol proti šoli in Nemcu na straži rečemo naj se vda, ker je Nemčija kapitulirala, Hitler pa umrl. On vrže na tla puško in dvigne roke. Ostali vojaki pridejo iz šolskega poslopja in se vdajo. Zberemo jih kar tam na cesti, dva partizana naše čete jih peljeta proč proti kasarni in jih izročita drugemu bataljonu; ne vem, kam jih odpeljejo in kaj se z njimi zgodi. Podamo se proti Sv. Ivanu.
Spomnim se, da so medtem druge partizanske brigade iz različnih smeri prišle v mesto.
Pod večer smo v kasarni pri Sv. Ivanu, kjer je bila prej italijanska konjeniška enota. Spomnim se, da ob pregledovanju raznih sob, najdemo prostor, kjer je bil velik kup raznovrstnih inštrumentov. Med nami marsikdo zna igrati predvsem na pihala. Tako si na primer tovariš Rudi Legiša iz Cerovelj izbere korneto. Vzdušje je zelo veselo, vsi žvižgajo in pojejo, lepo je biti končno v Trstu. Tukaj v kasarni prespimo dve noči.
Nov ukaz veli, da moramo na trg Oberdan, kjer je bilo prej SS-ovsko poveljstvo. Vhodna vrata so odprta, nobenega ni več v stavbi. Pregledamo vse sobe in tudi klet. To, kar najdemo, je pretresljivo. Razumemo, da so tam trpinčili in mučili ljudi. Povsod, na tleh in po stenah, je kri. Jaz sem si ogledal samo en prostor ...
Medtem, a to zvemo kasneje, je Kosovelova brigada, ki je imela na čelu komandanta Drejca od Banov, ustavila “Amerikane” v bližini Miramara. Zatem dobijo ukaz, naj jih pustijo naprej. Spomnim se, da so prišli po Ulici Ghega.
Nemci še vztrajajo v sodni palači. Partizanom, ki jih oblegajo in obstreljujejo s tankom, se nočejo vdati. Bojijo se. Napad sicer traja malo časa. Mnogi zbežijo po podzemnih kanalih. Ostali se vdajo šele Novozelandcem.
Lepo je biti v Trstu. Vzdušje je zelo veselo in razposajeno. Končno lahko spimo na posteljah in ko si zaželimo kavo, si jo privoščimo v baru.
Praznovanja na Trgu Zedinjenja Italije se nisem udeležil, kes sem bil na straži.
Vedeli smo, da se po naših vaseh vsi veselijo osvoboditve Trsta. V Sesljanu, kjer je danes hotel Posta, so na primer organizirali ples. Jaz in druga dva tovariša smo zadolženi za patruljo. Imamo nemški džip, ki so nam ga dodelili, da se lažje premikamo po mestu. A želja po zabavi je res velika. Predlagam, da gremo plesat, saj Sesljan ni tako daleč od Trsta. Nekje pod Križem pa se premislimo, zavijemo in se vrnemo proti Trstu. Navodilo je bilo stražiti Trst po policijski uri, to je po desetih zvečer. V resnici Sesljan ni prav tako blizu in odločimo se, da se vrnemo in opravimo svojo dolžnost.
V bivšem nemškem štabu na Trgu Oberdan smo nastanjeni še naslednjih 40 dni; 10. ali 11. junija pa dobim ukaz, da moram v Ljubljano.
A to je druga zgodba ...«

Jaro Furlani