Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Z ročno bombo in praznim revolverjem (1. del)

Pogajanja med Nemci, Novozelandci in jugoslovanskimi partizani pred tržaško sodnijo 2. maja 1945, ki jim je prisostvoval tudi avtor dnevniških zapiskov, ki jih objavljamo

Pričevalec - a tudi protagonist - dogodkov ob osvoboditvi Trsta je bil tudi Carlo Passerini (Vrabec) iz Sesljana, čigar rodbina izhaja iz Pliskovice na Krasu. Passerini, ki je po drugi svetovni vojni vrsto let preživel v Avstraliji, po vrnitvi v Trst pa je v Ul. Del Toro odprl okrepčevalnico, je prav 1. maja 1945, ko so jugoslovanske čete in slovenski partizani prikorakali v Trst, obhajal osemnajsti rojstni dan, dogajanje v tistih razburljivih, nevarnih, a tudi navdušenja polnih dneh, pa je zapisal v dnevnik (v italijanskem jeziku), katerega odlomke je posredoval našemu dnevniku.

Partizani v Trstu
Trst, torek, 1. maja 1945
Prvi maj. Mednarodni praznični dan in poleg tega moj osemnajsti rojstni dan. Vstanem približno ob 6.30, ob izstopu na ulico po pitju kave pa me prva novica, ki jo čujem, privede do tega, da takoj stečem v mesto: »Prišli so partizanski tanki!,« se glasi velika novica. In res, komaj pridem v Ul. Fabio Severo, prijetno presenečen opazujem nekatera oklepna vozila (ne gre za tanke), ki so ustavljena na cesti, obkroža pa jih veliko ljudi. Vozniki in mitraljezci pokukajo ven, da bi vdihali nekaj svežega zraka. Sprva se mi je zdelo, da so Rusi, potem pa sem spoznal, da govorijo hrvaško: bili so Dalmatinci.
Medtem so nekatera oklepna vozila, ki so pripeljala pred sodnijo, postala tarča nemškega streljanja in se ponovno umaknejo gor k nam, proti vojaški bolnišnici. Dve vozili se postavita na sredo ceste in pričneta gosto streljati s topovi. Iz masivne stavbe odgovarjajo samo z ropotanjem strojnic. Mi, ki nas skriva ovinek Ul. Coroneo, tako nismo v nevarnosti.
Že pridejo peš drugi partizani, med katerimi opazim tudi več deklet, ki so oborožena in opremljena kakor moški. Ljudje jih prijazno pozdravljajo, med junaškimi vojaki in srečnim prebivalstvom prihaja do stiskov rok, objemanja in poljubljanja. (...) Srečam tovariša Gerlanza, ki me ustavi rekoč: »Počakaj doma, zdaj grem po ukaze.« »Oh,« odvrnem, »dejanja, dejanja so potrebna, ne pa prazni ukazi!«
Komaj pridem domov, spravim nekaj hrane v torbo, stečem v podstrešje, kjer zagrabim za revolver in nemško ročno granato, ki sem ju skrival pod podom, in grem ven. Na cesti je zbranih več krajanov s titovko na glavi. (...)
Na naš poziv se vrata pete sanitetne stotnije odprejo na stežaj in (italijanski) vojaki na straži pustijo prost vstop tej nebogljeni petnajsterici, ki je oborožena z eno samo ročno granato in revolverjem brez nabojev. Po napotkih nekega kapetana najdemo v zadnjem nadstropju vojašnice orožje nemških vojakov in častnikov, ki so ga v prejšnjih dneh na zahtevo ravnatelja vojaške bolnišnice sami odložili. Vsi se oborožimo, jaz vzamem samo puško. (...) Z drugima dvema tovarišema me pošljejo k glavnemu vhodu bolnišnice v Ul. Fabio Severo z ukazom, da preprečimo vstop in izhod nepooblaščenim osebam. S te točke lahko prisostvujem bitki, ki poteka za osvojitev sodne palače.
V mesto so prišle nove partizanske enote s številnimi tanki. V bitki za sodnijo sodelujejo samo tanki, medtem ko pehota, utrujena od dolgih pohodov prejšnjih dni, počiva za vogali ulic. Poveljstvo se začasno nahaja v hiši pred bolnišnico. Vsako toliko tank počasi vozi od tukaj (na vogalu med ulicama Fabio Severo in Coroneo), peš pa mu sledijo trije ali štirje vojaki. Ko dospe pod okna sodnije, se ustavi, tankisti naperijo orožje in streljajo v notranjost preko oken. Pešaki streljajo s puškami in ciljajo predvsem v podzemne prostore. Težko je pregnati Nemce ravno zato, ker odgovarjajo iz kleti. Bilo je že več mrtvih.
Ob 10.30 grem z drugimi tremi tovariši v neko vilo v Ul. Romagna, da zajamem Nemce, ki so še tam. Razorožimo stražarja in ga pošljemo noter z ukazom, naj gredo ven vsi njegovi kameradi. Po kakih dvajsetih minutah pridejo Nemci ven v skupinah in se razvrstijo pred nami na vrtu. Opazim, da so skoraj vsi častniki ali visoki uradniki trgovske mornarice. Vsi so dobro opremljeni, na ramenih imajo lepe nove nahrbtnike, v rokah pa luksuzne plašče. Jaz, bedak, pa nisem vzel nič!
Nekoga je strah in opazim, da mu Adamovo jabolko neprestano in težavno gre gor in dol. Nekdo drug celo trepeta. Večina pa jih govori ravnodušno, obnašajo se kot pravi Nemci. Ko vsi izstopijo, vstopimo v hišo mi, da opravimo pregled. (...) V shrambi leži na mizi kup čokolade. Pokusim eno, zelo dobro, izpred vojne. Vzamem drugih petnajst in jih stlačim v bundo, ki je za to priložnost prikladna.
Izstopimo. Triinpetdeset ujetnikov. Naprej. Po rebri Ul. Romagna srečamo še enega Nemca, ki se tudi sam rade volje pridruži vrsti za ostalimi, blizu mene. Na mojo prošnjo, mi v nemščini pripoveduje, da je Poljak iz Gdanska in da je do včeraj služil v nemški mornarici ter da je bil vedno antimilitarist in ni nikoli streljal proti nikomur: »Krieg ist nicht gut! Ich sagte immer: Krieg ist nicht gut!« (»Vojna ni nikoli dobra! Vedno sem pravil: Vojna ni nikoli dobra!«) (...) Tudi druga dva nadaljujeta s težavo, ker nista vajena nositi težkega nahrbtnika, ki ga imata na ramenih. Mlajši me vsako toliko vpraša, kam jih peljemo: »V bolnišnico, vendar!,« mu vnovič odgovorim: »Da, dobro, ampak potem, kam bomo šli potem? V Sibirijo, kajne?« »Beži vendar, norec, ki te je nacistična propaganda poneumila, kakšno Sibirijo, domov boš šel, ko bo vsega konec.« Skušam ga nekako pomiriti s temi in drugimi besedami. Ponudim mu tudi kos čokolade, ki ga vzame z veliko hvaležnostjo: »Oh, danke schön.« (»Oh, hvala lepa.«) Potem me potreplja po ramenu in pove: »Du bist ein guter Mensch!« (»Dober človek si!«) Prijetno presenečen opazim, da se je pomiril. Konec koncev – mislim – smo vsi ljudje. (...)
Bitka se nadaljuje, še bolj ostra kot nikoli poprej. Popoldne, ko se vrnem za nekaj časa domov na kosilo, opazim, da je v teku bitka tudi v vili Giulia. (...) Nevarno je in domov grede moram teči za zidom gostilne Miranda. Mama je vesela dobre čokolade, ki sem jo prinesel. V kuhinji najdem kakih deset partizanov, ki jim je mama ponudila hrano. Vsi so srečni, da so prišli v Trst. Pravijo, da jih je vsega skupaj kakih tisoč, vendar je treba govoriti, da jih je veliko. Na vzpetinah nad mestom boji še trajajo. Poleg tega mi pravijo, da so prejeli Titov ukaz, da morajo priti v Trst pred Angleži za vsako ceno: »Življenje je lepo, fantje,« je dobesedno dejal, »vendar Trst velja za nas več kot življenje!«. (...)

Prihod zaveznikov
Trst, sreda, 2. maja 1945
(...) Ob dveh popoldne prispe novica, da naj bi se Angleži v Tržiču srečali z jugoslovansko armado. Pozneje so ljudje, ki prisostvujejo bojem, ki še potekajo, čudno nemirni in nejasna vest prispe do mene: »Prišli so Angleži.« Čez nekaj časa je bitke konec in vidim ljudi, ki tečejo na Trg Foro Ulpiano. (...)
V tistem trenutku nas partizanski častnik odslovi, rekoč da dvajseta udarna divizija prevzema bolnišnico, in se nam najtopleje zahvaljuje za opravljeno nalogo. Dobro, zelo dobro! Če je zadovoljen on, sem zadovoljen tudi jaz, ki imam tako možnost, da grem gledat, kaj se dogaja pred sodno palačo. Na pločniku na vogalu Ul. Coroneo počiva večno spanje partizan, katerega truplo je zoglenelo in naslonjeno na zid, nekoliko nad njim pa piše »Slava padlim borcima«.
Na trgu je razvrščenih več tankov, ki so večji in močnejši od tistih, ki smo jih doslej videli, vendar so angleški, ne partizanski. Okoli njih miruje več vojakov. Približam se. Na naramnicah piše New Zealand. (...) Končno se odločim in se naenkrat vpletem v njihove pogovore: »I speak a little English,« rečem najbližjemu. Oh! Razumel me je. Zelo je vesel, da je srečal nekoga, ki govori angleško. Postavi mi veliko vprašanj in, misleč da ga popolnoma razumem, govori prehitro: prekinem ga: »Please, speak slowly.« V nadaljevanju govori počasi in dobro poudari vsako posamezno besedo, tako da, čeprav s težavo, ga utegnem razumeti. Obkrožijo me drugi vojaki: »Koliko stane filmski trak?« »Osemdeset lir.« »Tako malo? V Italiji stane dvesto lir.« »Prosim, ali so trgovine odprte?«
Počutim se zbeganega od vseh tistih vprašanj, na katera bi profesorici v šoli znal odgovoriti z relativno lahkoto. Drugi me vpraša, ali mu bom prinesel avtomatsko pištolo (čudno, vsi so oboroženi z revolverji). Obljubim mu, njih pa vprašam, ali bodo ostali sami v Trstu ali pa ga bodo prepustili Jugoslovanom. »Ne,« mi odgovori eden od njih, »partizani so premalo disciplinirani.« Dalje vprašam, dali so se Nemci na sodniji predali in tako lahko izvem, da se bodo kmalu začeli pogajati z njimi.
In res, čez nekaj časa se na vogalu med Ul. Fabio Severo in Trgom Foro Ulpiano zberejo visok častnik novozelandske divizije, partizanski poveljnik in drugi častniki; pri oknu v prvem nadstropju pa so navaden vojak, neki narednik in visoki častnik nemške mornarice. Približam se skupini, da poskusim razumeti kako besedo pomembnega pogovora, ki traja kakih petnajst minut. Kolikor lahko razumem, bi se Nemci želeli predati Angležem, vendar je partizanski poveljnik zahteval, naj se nemška posadka preda tistim borcem, ki so prvi prišli v Trst. Pogovarjam se z drugim Novozelandcem, ko naenkrat pride ukaz, da se moramo umakniti, ker se mora ponovno začeti boj. Tako se znajdem v škripcih, ker ne morem iti čez trg in tvegati, da me zadene kak rafal, prav tako se ne morem povzpeti po rebri Ul. Romagna, ki jo zapirajo partizani, ki so se postavili za zidove. Skoraj tema je in mi ne preostane drugega kot to, da se zavarujem za nekimi vhodnimi vrati v Ul. Romagna 2, kjer na srečo naletim na Grisa, znanca, ki sem ga nekajkrat srečal v gostilni moje tete Pine in je pripravljen me gostiti v svojem stanovanju v zadnjem nadstropju hiše. (...) Bitka ponovno poteka že nekaj časa. Topovi velikih novozelandskih tankov grozljivo bobnijo, zaradi česar se hiša trese do temeljev. Groba vojna glasba me zaziblje in mirno zaspim ter me ni mogoče zbuditi vso noč.

Carlo Passerini