Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Z ročno bombo in praznim revolverjem (2. del)

»Široke odprtine v zidovih, ki so jih povzročili angleški in jugoslovanski topovski streli, kazijo videz lepe palače« - Tako je po končanih bojih izgledala zunanjost tržaške sodne palače

Trst je osvobojen
Trst, četrtek, 3. maja 1945
Ob osmih, potem ko se zahvalim prijaznemu gostitelju, stopim na ulico, kjer mi uspe izvedeti, da se je ponoči bitka za sodnijo zaključila ter da so se Nemci umaknili v podzemne rove in ne odgovarjajo več na ogenj. Široke odprtine v zidovih, ki so jih povzročili angleški in jugoslovanski topovski streli, kazijo videz lepe palače. Vendar se hitro oddaljim, ker želim priti domov, kjer me mama seveda napade s tisoč vprašanji, da izve, kje sem prebil noč. Nemci so se predali tudi v vili Giulia.
Ob 9.30 se vrnem v vojašnico. Malo pozneje pride mladenič s sporočilom, da se na Kolonji nahajajo trije ranjenci, ki potrebujejo pomoč; Cosmina, Urzi in jaz mu sledimo v spremstvu nekaterih nosačev. Nekaj svinčenk občasno žvižga nad našimi glavami in nas prisilijo, da hodimo skrivaje se za grmi. (...) Ko prispemo na kraj, nam sporočijo, da so ranjence že peljali proč. Tako pošljemo Italijane nazaj v vojašnico, odločeni, da se sprehodimo po gozdu.
Pred vrati neke barake, blizu igrišča pri Kolonji, za vedno negibno leži Nemec. Leži na hrbtu in ne kaže drugih znakov razen curka krvi, ki mu teče iz ust: »Poglej, poglej, če ima uro,« mi šepeče grozni Cosmina: »Tudi če bi bila zlata, je ne bi vzel,« mu odvrnem. Vstopimo. V neredu, v katerem ležijo na tleh, najdemo nekaj pušk, dva panzerfausta, strelivo, zabojček ročnih granat in druge stvarce, med katerimi me zanima vzeti samo prelepo čutaro in par kratkih hlačk. Potem, z naperjenimi brzostrelkami, nadaljujemo po gozdu, kjer med grmovjem leži nešteto zlomljenih pušk, ročnih granat, bajonetov, čelad idr. Iz lukenj in bunkerjev še vedno kukajo cevi strojnic, ki so do včeraj streljale dol proti nam. Poleg lažjih so tudi dvajsetmilimetrske strojnice. Med drugim najdemo tudi pakete cigaret in mesne konzerve.
Popoldne (mesto je že popolnoma osvobojeno) je na Velikem trgu velika manifestacija. Med številnimi ljudmi, ki gredo tja, sem tudi jaz z nekaterimi tovariši teh dni. Trg se hitro polni. Opaziti je na stotine zastav in panojev z najrazličnejšimi napisi: »Živel avtonomni Trst v Jugoslaviji,« »Živel Tito,« »Živel Stalin,« »Živeli zavezniki,« »Živela osvobodilna armada« in drugi.
Praznično odeta vladna palača (prefektura) je na več krajih poškodovana od nemških strojnic, ki so streljale z morja. Jugoslovanske in italijanske zastave z rdečo zvezdo visijo z njenih balkonov med številnimi ameriškimi, angleškimi in ruskimi zastavami. Ljudstvo je srečno in pozdravlja. Kamorkoli se obrneš, povsod so smejoči obrazi kmetov in delavcev. Intelektualci so skoraj redkost. (...)

Partizana Vence in Pavel
Trst, petek, 11. maja 1945
Izvedeli smo, da je Vence, očetov brat, prispel s partizani v Lokev, vasico prav blizu Bazovice. Po kosilu je oče vpregel voz in peljal proti Bazovici z malo Milko in menoj. V Lokvi nam je vendar uspelo srečati mladega partizana, ki se je pravkar bril v sobi, polni zložljivih postelj. Na vprašanje, ali pozna tankista Venceta Vrabca, mi je prisrčno odgovoril po dalmatinsko: »Seveda! Spi tu z nami, a sedaj ga ni, ker se je šel kopat v Trst, kar tu ga počakaj, vrnil se bo čez približno pol ure.« Pridružil se je še drugi partizan, tudi on zelo mlad. Vabila sta me, naj sedem in vprašala, če sem lačen. Odgovoril sem, da nisem, ona pa sta zatrdila, da sem: »Kako da nisi gladan,« je potrdil drugi Dalmatinec. Takoj je odšel in mi potem ponudil na mizo tri mesne konzerve in lep hlebec belega kruha, tako belega nisem videl že nekaj let: »Kako? Imate bel kruh?,« sem se začudil: »Da, že tri mesece,« sta mi odgovorila: »Jej, ajde!«.
Zares nisem bil lačen in sem se prisrčno zahvalil tistima dvema pridnima mladeničema. Oče je medtem čakal zunaj. Res sem po približno pol ure slišal škripanje zavor in sledil partizanoma proti kamionu, s katerega je stopilo dol kakih trideset partizanov. »Vrabec!,« je poklical mladenič. Vojak, ki je že odhajal, se je obrnil, visok, suh, vzravnan. Takoj sem ga spoznal, četudi ga nisem videl skoraj tri leta. Hitel sem mu naproti in mu stisnil roko, ki mi jo je neodločno ponujal. Strmel je vame od začudenja in ponavljal: »Carlo? Carlo? Kdo si, Carlo?« »Seveda, Carlo sem!« Nato me je objel in sva se poljubila. Bil je vesel, presrečen in tako sva ostala objeta v bratski ljubezni. Po pozdravih z očetom in mojo sestrico, nam je na kratko povedal o svojem življenju v zadnjih treh letih. V italijanski vojski v Libiji se je izuril za šoferja za preskrbo z živežem na fronti. V tretji angleški ofenzivi, med umikom iz El Alameina, je bil ujet in zaprt v egiptovsko taborišče (od koder smo tudi prejeli novice leta 1943).
Po treh mesecih hudega ujetništva (zaradi vročine, lakote in žeje) se je pridružil enotam generala Mihajlovića, ki so se bojevale za kralja Petra proti tuji okupaciji Jugoslavije. A se je v kratkem času zavedal, da to ni bila vojska, ki bi ustrezala njegovemu cilju in miselnosti in se je takoj vključil v vrste maršala Tita. Sledil je drugi povratek v Afriko s celo brigado, kjer se je tedaj izvežbal za tankista.
Med povratkom po morju v Jugoslavijo sta se srečala s Pavlom (Janezovim, maminim bratom) v Bariju, ki se je pravkar vračal iz angleškega ujetništva v Alžiru z drugimi prostovoljci za čete maršala Tita. Oba pripadata isti armadi – stric Pavlo pionirskim enotam – in sta se zadnjič srečala med bitko v Hercegovini. Tako si je ob globokem veselju za srečanje z enim stricem utirala pot žalost za usodo drugega. (...) Doma je mama prejela obupno vest o svojem bratu: »Ah! Moj brat je padel, torej. Kaj hočeš ... Pionirstvo ... Graditi ceste in mostove med borbo in bombardiranjem ...!«

Trst, ponedeljek, 14. maja 1945
Šele včeraj sta moja brata Sandro in Bruno izvedela od sestrične Lučane, da je stric Pavlo prispel s partizani v Bazovico in danes sem že zgodaj skočil na kolo, da ga poiščem. Po cesti navzgor sem spet opazoval ostanke vojskovanja za mesto Trst (zgorele ali prevrnjene tanke, avte in kamione). V vasi je bilo videti mnogo dalmatinskih partizanov, eden od teh me je prijazno pospremil do borjača, kjer je cela skupina vojakov čistila svoje puške pod nadzorom častnikov. Na moje poizvedovanje po stricu, primorskem Slovencu, so me razočarali z odgovorom, da ga ne poznajo, da v njihovo enoto spada samo skupinica šestih Slovencev, ki so žal utaborjeni v Lipici, tri kilometre od tam.
Ker ga tudi tam nisem našel, sem se usmeril kar proti Pliskovici, kjer sem prispel okrog pol desetih preko Sežane, Tomaja in Dutovelj. Nono Ivan (pri Janezovih) me je težko prepoznal, čeprav sva se srečala v Trstu samo pred nekaj meseci. Stara teta Lojzka pa, ki me ni videla dve ali tri leta, me je spoznala takoj. A ... me je zamenjala za Sandrota in ni bilo načina, da bi se premislila. (...) Končno, po kaki urici, potem ko sem ji pokazal nekaj fotografij, se je prepričala, a me je še vedno spogledovala ... Šel sem na kratek obik k stricu Lojzetu in teti Kristini pri Črlinknih. Proti eni uri popoldne, ko se je iz mlina v Dutovljah vrnila teta Pina, sem izvedel lepo novico, da je bil Pavlo doma v petek le za en dan. Žal pa mi niti ona ni znala razjasniti, v kateri vojašnici je bil nameščen. Tako sem se po kratkem obisku in razdelitvi tistih nekaj malih darilc (slanih sardelic v olju in vina za nonota, kave in sladkorja za teto Lojzo itd.) spet podal na pot v Trst.

Trst, ponedeljek, 4. junija 1945
V Sežani mi je uspelo najti melodramo Mati za naš krajevni slovensko-italijanski krožek, a le v hrvaškem jeziku, kar bo terjalo prevod v slovenščino s strani bivšega domobranskega častnika Rudija Samca, daljnega sorodnika iz Ljubljane. Izkoristil sem tudi priliko, da poiščem strica Pavla in ga prepoznam ležečega na preprosti odeji na podu neke stare hiše prav v Sežani. Tri leta se nisva videla, a sva se takoj veselo pozdravila. Moj junak! Preko Piemonta in Sicilije je s posebnimi bataljoni prišel v angleško ujetništvo v Tunizijo, preko Dalmacije in Hercegovine pa s Titovimi enotami v Trst ... Da bi ga vsaj našel, da čisti puško pokonci, ne, tu leži in me gleda z lesketajočimi očmi. Ah! Saj bo prav tako. Vojn ne bo več. Puške ne bo treba ...

Carlo Passerini