Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Tri dni imate, da se maščujete ...«

Mirko Pahor sin Jožefa Pahorja, ki je bil med vojno na prisilnem delu v Nemčiji (Kroma)

Mirko Pahor nima osebnih spominov na maj 1945, saj je bil takrat enoletni otrok. »Ampak ko sem v našem Primorskem dnevniku prebral, da zbirate spomine na tisto obdobje, sem pomislil, da bi vas morda lahko zanimale nekatere naše stare fotografije ...«
Mirkov oče Jožef je bil namreč tako kot številni moški med 16. in 60. letom starosti odpeljan na prisilno delo v Nemčijo. »Danes mislim, da je bila to velika sreča. Ne vem, če bi vsi odnesli celo kožo, če bi jih tiste zime, če se ne motim je bilo 27. februarja 1944, ne odpeljali.«
Nemci in njihovi kolaboranti so ob 6. uri zjutraj obkolili vas, fante pa odvedli v Nabrežino. »Najbrž ni bilo lahko pripraviti kovček in se odpraviti na plac, k pilju, od tu pa na nabrežinsko postajo, kjer so jih pričakali živinski vagoni. Doma so ostale družine, otroci, ženske in starci.«
Medvejci so bili takrat predvsem kmetje, zato so jih poslali obdelovat polja na Bavarsko. Jožef Pahor je delal v Bambergu in Buttenheimu. Sinu je kasneje pripovedoval, da se nad življenjem na Bavarskem ne more pritoževati: v domači vasi je bil kmet, v nemški prav tako, z domačim prebivalstvom so bili odnosi dobri. »Nevarno je bilo le proti koncu vojne. Na skrivaj so poslušali Radio London, jasno je bilo, da bo Nemčija izgubila vojno. To bi lahko drago plačali ... Ko so pa prišle angloameriške sile, so jim zavezniki rekli: tri dni imate, da se maščujete ...da Nemcem naredite kar hočete. A oče nam je večkrat ponovil: nimam kaj rečt na njihov račun.
Proti domu se je odpravil 4. maja 1945, delno peš, delno z vlakom mimo Brennera.«
Mirkova mama Marija Štolfa je medtem z nekajmesečnim sinčkom preživljala vojno na Kohišču pod Grmado, njen brat Mirko se je v angleški uniformi pridružil prekomorskim brigadam. »Nonoti so bili koloni devinskega princa, zato sva se z mamo zatekla k njima. Medjo vas, Mavhinje, Cerovlje in Vižovlje so Nemci kot znano zažgali 16. avgusta 1944, kolikor pa so mi povedali, se moramo prebivalci zahvaliti tudi lokalni politiki, administratorjem gradu in duhovščini, ki so Nemce prepričali, da nas niso spravili v živinske vagone ...«
Mirko Pahor pravi, da so morali biti prebivalci Kohišča tudi dobri diplomati, saj so se pri njihovi hiši ustavljali tako Nemci kot partizani. »Nemci so stražili zračni prostor, otroci so partizanom prinašali pošto: enkrat se baje le za nekaj ur niso srečali. To, da so imeli Nemci svojo protiletalsko obrambo nedaleč od nas, pa je imelo tudi pozitivno plat: po zaslugi nekega nemškega vojaka sta si mama in tata lahko pisala. Vsakič, ko se je vojak vrnil domov, je mami rekel, naj ji izroči pismo za očeta: na pošto ga je dal v Nemčiji, mama pa se je tako izognila cenzuri tukajšnje pošte. In oče je lahko prebiral o vseh družinskih zadevah.«
Mirko se 1. maja 1945 ne spominja, saj je bil majhen otrok, v spominu pa so mu ostali kasnejši prvi maji. »Ne spominjam se, da bi kdaj postavili mlaj, še danes pa postavljamo zastave. Prvi maj je bil v naši vasi vedno praznik. Živo se spominjam tudi lepih praznovanj, ki jih je v povojnih letih v vasi pripravljala Osvobodilna fronta. Povsod so visele zastave, godci so igrali, ljudje so plesali. Škoda, da ni takrat skoraj nihče imel fotoaparata!
Tudi v naši vasi pa je žal prišlo do razhajanj. Spominjam se prvih volitev: med shodom ene strani, je druga stran žvižgala z vrha oreha. Tudi take zadeve so nas pripeljale tja, kjer pač smo ...«

Poljanka Dolhar