Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Takrat sem začutila, da sem Slovenka« (1. del)

Noemi Glessi Rener na svojem domu v Ulici Cocevia

»Takrat sem začutila, da sem Slovenka, in se zavedala svoje narodne pripadnosti. Ko sem opazovala udeležence shoda za priključitev Gorice Jugoslaviji, med katerimi so bili bivši partizani, kmetje, delavci in ženske v preprostih oblačilih, a s ponosnim pogledom, s prepričanjem, da so se borili za svoj jezik in svojo kulturo. V njih sem začutila moč, poštenost, energijo. Čeprav jih je 99 odstotkov Goričanov gledalo z zaničevanjem, sem jih občudovala, v trenutku sem se počutila Slovenka in med protestniki uvidela svoj narod, ki ponosno koraka po goriških ulicah.« Shod za priključitev Gorice Jugoslaviji iz leta 1945 je globoko zaznamoval življenje Noemi Glessi (Gleščič) poročene Rener, goriške Slovenke, ki je svojo narodno zavest odkrila ob pogledu na slovenske manifestante in na »cerine«, ki so skupaj s skupinico desničarjev pretepli enega izmed udeležencev manifestacije.
»Rodila sem se leta 1927 v Ulici Cocevia, v starem mestnem jedru Gorice, kjer je leta 1900 moja babica Tinca Kokelj iz Rupe kupila hišo,« se spominja Neomi Glessi, ki je v omenjeni hiši preživela vse življenje. »Moj dedek se je imenoval Ivan Gleščič, doma je bil iz Šempasa, v Gorici so ga poznali z vzdevkom Zuan; delal je na goriški tržnici in umrl pred prvo svetovno vojno; pokopan je bil na pokopališču, na katerem so po drugi svetovni vojni zgradili Novo Gorici. Moji mami je bilo ime Marija Gabrijelčič, doma je bila iz Solkana, mojemu očetu pa Mario,« pravi Noemi in pojasnjuje, da je bil njen oče po poklicu mizar, zaposlen pa je bil v podjetju, ki je upravljalo tramvaje. »Včasih je tramvaje tudi vozil, dokler ga leta 1928 fašisti niso vprašali, katera je njegova narodnost. Odgovoril je, da je Slovenec, zato pa je izgubil službo. Zaradi tega je leta 1929 odšel v Argentino, kjer se je zaposlil kot tesar. Dvigovati je moral težke hlode, na kar ni bil vajen, zato pa je dobil kilo. V bolnišnici v Buenos Airesu so mu za las rešili življenje, potem pa se je leta 1931 vrnil domov. Denar, ki ga je v Argentini zaslužil, je porabil za zdravljenje, za nakup povratne vozovnice pa je moja mama prodala njivo v Solkanu in mu poslala denar. Ko se je vrnil v Gorico, je odprl mizarsko delavnico in takoj postal najboljši mizar v Gorici. Prvi je serijsko izdeloval lestve, ki so šle zelo dobro v prodajo,« pojasnjuje Noemi, ki je v obdobju fašizma seveda obiskovala šole z italijanskim učnim jezikom. »Po vaseh so lahko govorili slovensko, v mestu pa tega nisi smel počenjati. Najtežje je bilo z malimi otroki; kako si jim lahko pojasnil, kje smejo spregovoriti v slovenskem jeziku, kje pa ne. Zaradi tega so se moji starši z mano pogovarjali v italijanščini in zato nisem imela nikakršne slovenske narodne zavesti. Slovenskemu jeziku sem se približala med drugo svetovno vojno, ko je v zaklonišče na našem vrtu zahajal tudi dr. Jožef Kogej. Učil me je slovenskega jezika, tako da sem se takrat naučila tudi Prešernovo Vrbo, čeprav vseh verzov nisem razumela,« pravi Noemi in se spominja, da je v otroških letih začela jecljati. »Mama mi je pripovedovala, da sem pri dveh letih starosti govorila slovensko, italijansko in furlansko, kot vsi v Gorici; ko je oče odšel v Argentino, pa sem začela jecljati, na kar je nedvomno vplivalo tudi dejstvo, da na ulici nismo smeli spregovoriti v slovenščini. Jecljati sem nehala, ko sem se po vojni zavedala svoje slovenske narodnosti in pridobila na samozavesti,« pravi Noemi in razlaga, da jo je njen oče vpisal v šolo k notredamkam, kjer so bile tudi druge Slovenke. Šola je bila zelo prestižna, čeprav je po prvi svetovni vojni zaradi nove razmejitve število učenk naenkrat upadlo. Med vojno je Noemi obiskovala učiteljišče Scipio Slataper, oče pa ji je umrl že leta 1938, tako da je zatem živela z mamo. »Pogosto sem zahajala v Solkan, kjer smo se z mularijo kopali v Soči. Med Solkanci sem imela veliko prijateljev; bili so Slovenci in med vojno sem razumela, da se po skritem zbirajo in organizirajo odpor, čeprav tega mi niso odkrito povedali. V njihovih pogovorih sem nekoč ujela, da bodo priredili miting. Razumela sem, da ne gre za slovensko besedo, zato sem vprašala svojo babico Juto Gruzovin, kaj pravzaprav je miting. Zažugala mi je, naj nikoli več ne ponovim te besede. Bala se je, da bi lahko mlade v Solkanu izdala in da bi jih nato Nemci našli,« pravi Noemi in pojasnjuje, da so se številni njeni prijatelji iz Solkana pridružili partizanom. »Veliko jih je padlo. Občasno obiščem njihove grobove in se jim poklonim pred spomenikom. Posebno se spominjam lepega fanta, ki mi je nekoč rekel, da z mano ne bo govoril, ker ne znam slovensko. Tudi on je padel v boju,« pravi Noemi, ki ji je najbolj v spominu ostala manifestacija za priključitev Gorice Jugoslavije. Dogodek ji je resnično zaznamoval življenje.

Danjel Radetič