Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Tragična pot mladega partizana Stojana Kureta

Stojan Kuret

»Ko ne bi slišal za film Jurija Grudna o fotoreporterski legendi Ediju Šelhausu - Bil sem zraven, se tega pisanja še lotil ne bi.« Tako me je nagovoril Miran Kuret, ko sem ga obiskala na domu v Ulici dell’Eremo, in mi v branje ponudil spisa, pravzaprav spomine na brata Stojana in očeta Miroslava. Tega pisanja se je lotil ravno po ogledu Grudnovega filma, ki ponuja vpogled v življenjsko zgodbo fotoreporterja Šelhausa. Slednji je bil namreč od leta 1943 s svojimi fotoaparati med partizani in v Črnomlju je marca 1945 v svoj objektiv ujel tudi častni vojaški pogreb Stojana Kureta. No, in ravno te iste fotografije je gospod Kuret zasledil tudi v knjigi Fotozgodbe Edija Šelhausa, ki mu jo je čisto slučajno podaril prijatelj, starinar Ursini, sicer Šelhausov zet.
Miran Kuret, Ricmanjec po rodu, je živa enciklopedija. Kljub častitljivim osmim križem in čez je njegov spomin svež in jasen, njegova pripoved pa sočna in polna zanimivih anekdot ter podatkov, ki do potankosti odražajo izkušnje starejših generacij in predstavljajo takratni živelj. Najin pogovor se je dotaknil marsičesa, prešel marsikatero obdobje in razkril številne življenjske zgodbe, naposled pa sva se osredotočila predvsem na zgodbo njegovega brata Stojana, na tragično pot tega mladega partizana in na marsikatero spremno okoliščino.
Stojan Kuret se je rodil v Ricmanjah 18. maja 1924. Po končani osnovni šoli v vasi, je z odliko zaključil tudi triletno obrtno nižjo srednjo šolo z industrijsko usmerjenostjo v Trstu. »To je bilo za takratne življenjske razmere v naših vaseh prej izjema kot pravilo, saj je bilo za nadaljnje šolanje v Trstu potrebno vsakodnevno prehoditi dvanajstkilometrsko pot, se pravi šest kilometrov do Trsta in šest seveda spet do doma,« je poudaril gospod Miran. »Občina Dolina je namreč spadala v deželo Istro in je bila Trstu vedno deveto kolo. To je nas prebivalce precej zapostavljalo, saj naši ljudje niso imeli dostopa do služb, javnih uslug ni bilo, kaj šele primernih prometnih povezav. No, železnica je sicer res stekla že leta 1887, vendar so se je posluževali le redki vaščani. Šele ko se je lira devalvirala, so se je začeli posluževati delavci, mlekarice in študenti. Če je naš kmet karkoli potreboval, je tako prej odšel v Koper kakor v Trst.«
Gospod Miran se ravno z bratovim obiskovanjem nižje srednje šole spominja pogovora med mamo in očetom. Za ta korak je očeta prepričal Stojanov učitelj Pontini, sicer tajnik fašistične stranke, po mnenju katerega je bil brat zelo sposoben za študij. Učitelj je očetu odsvetoval obiskovanje gimnazije, saj je tam po njegovem mnenju kalilo seme upora in namignil na usodo bazoviških junakov, ki so se tam šolali. »Otroka bo treba obuti in obleči, je očeta zaskrbljena nagovarjala mati. V gostilni sta se takrat mudila običajna gosta, sejemski posredovalec, domačin Nane Žuljan in čevljar iz Boršta Andrej Glavina, ki sta mamo pomirila, češ da bosta že onadva poskrbela za to. Andrej, ki je vsak ponedeljek hodil na Plejde oz. v trgovine na Ul. Mulino a Vento, je tam našel čevlje druge roke, ki so bili do kraja izrabljeni, a jim je uredil nove podplate in mami garantiral, da bodo zdržali vsaj do velike noči. Nane pa je bratu poskrbel plašč, sicer nekoliko prevelik rdečkast plašč, pa saj bo fant zrasel, je mamo hitel prepričevati.«
Leta 1939 je brat Stojan dopolnil 15 let, po treh letih obvezne obrtne šole je opravil še dve leti poklicne šole in postal strugarski mojster. Kot vajenec strugar se je takrat zaposlil v žaveljski rafineriji nafte Aquila. Tu se je spoprijateljil s politično angažiranim levičarjem Silvijem Počkajem in med drugimi tudi z Antonom Šibeljo - narodnim herojem Stjenko - ter se tako vključil v antifašistično delovanje. Ob naboru julija 1942 je bil dodeljen italijanski vojni mornarici, ki je zaradi zavezniških napadov doživljala hude čase, tako da se je medtem po Počkajevem nasvetu vpisal na devetmesečni tečaj za radiotelegrafiste pri letalstvu v Rimu, ki ga je zaključil julija 1943. Dodeljen je bil nato vojaškemu letališču Bosco Montico pri Veroni, kjer je dočakal 8. september 1943 in se nato srečno vrnil domov.
»Po razpadu Italije so v naših krajih nastale nove razmere. Istra in vsa Primorska sta bili osvobojeni oz. sta bili pod nadzorom partizanske vojske.« V drugi polovici septembra so nemške enote povečale nadzor nad strateško pomembnimi kraji ter ob meji tržaške občine ustvarile težko prehoden obrambni pas. Čeprav so Ricmanje ležale izven njega, so nemške vojaške edinice večkrat prišle v vas, posebno potem, ko so odkrile, da so bili italijanski vojaki, ki so se vračali na svoje domove, v vasi deležni pomoči in civilnih oblačil. »Ker smo doma imeli gostilno, je bilo tega prometa sorazmerno več kot sicer. Na našem seniku pod cerkvijo se je ob naši nevednosti nabral večji kup odvrženih vojaških oblačil, k sreči ni bilo vmes nobenega orožja, na dvorišču pa so nam alpinci zapustili celo motorni tovorni tricikel,« se spominja gospod Miran. Nekega dne v drugi polovici septembra so razjarjeni Nemci nepričakovano pridrveli na njihovo dvorišče, ker so bili prepričani, da vaščani zbirajo vojaško opremo za partizane. »Vpijoč in z revolverjem uperjenim v glavo so očeta, brata, mene in tri sosede postavili k zidu za takojšnjo ustrelitev. Zaradi obupanega joka sosedovih otrok, ki so stekli k svojemu očetu, je poveljnik enote v nekakšni zadregi spremenil svoje strašne namere. Odvedli so nas najprej na zasliševanje na Mandrijo k Maršičevi kmetiji in nato še na poveljstvo enote v vilo Revoltella v Ul. Marchesetti, naslednjega dne pa še v koronejski zapor.« Zasliševanja so se k sreči zaključila po osmih dneh z izpustitvijo, tako zaradi pomanjkanja dokazov kot tudi zaradi vzdušja v nemških vrstah, kjer je prevladovala vsesplošna evforija nad uspešno ofenzivo v Istri 2. oktobra 1943, ki je za seboj pustila požgane vasi in 6 tisoč mrtvih.«
Po kapitulaciji Italije je v naših krajih zavladal občutek neke male svobode. V Ricmanjah na primer so po več letih obnovili pevski zbor in spet je v vasi zadonela slovenska pesem. Fantje so odvrgli orožje in se končno vrnili domov. Hkrati so se začele ustanavljati nove partizanske edinice in po brežanskih vaseh so prirejali mobilizacije oz. organizirane, prostovoljne odhode v partizane, za kar se je odločilo seveda veliko naših fantov in mož.
Stojan se je vrnil v službo v rafinerijo L’Aquila. Z novim letom 1944 so se partizanske enote reorganizirale in mobilizirale vse vojno obvezne moške iz naših krajev. »Moj brat se jim je pridružil 14. aprila. Bil je dodeljen Notranjskemu odredu. Ker je bil politično aktiven že v času službovanja v rafineriji, je postal politični delegat v tretji četi drugega bataljona Notranjskega odreda.« V Artvižah pri Črnomlju ga je nekega poletnega dne obiskala mama, ki je končno izvedela, kje je sin - bilo je ravno na predvečer partizanske akcije, in sicer miniranja železnice pri Rodiku. »Ko ga je zagledala, je bil ravno tako oblečen kot ob odhodu od doma. Kakšen si, je potožila, in ga spomnila, kako je bil prej v Italiji lepo oblečen. Pomiril jo je, naj nič ne skrbi, saj je tukaj veliko bolj zadovoljen, saj se sedaj bori za nas, zase.«
Konec julija 1944 so ga poslali na politični tečaj v Semič pri Črnomlju v Beli krajini, septembra pa je postal poročnik komisar druge čete drugega bataljona, 8. Levstikove brigade, 18. divizije, VII. korpusa. V borbah, ki jih je 8. brigada vodila februarja 1945 v Suhi krajini, je bil Stojan ranjen v nogo v kraju Velike Liplje. Od tod so ga prepeljali v partizansko bolnišnico Jelendol v Kočevskem rogu. »Tam je ostal le nekaj časa in še nepokreten zapustil zdravstveno zatočišče. Ker mu zdravstveno stanje še ni dovoljevalo, da bi se vrnil v vrste svoje brigade, je bil dodeljen črnomeljskemu Vojnemu področju na osvobojenem ozemlju«. 22. marca 1945 je ob obisku izpostave Vojnega področja v Adlešičih s komandantom in tremi tovariši doživel obkolitev nemško-ustaške vojske. Napad je preživel edino komandant. »Trojico partizanov so ustaši ubili, brata pa, ki je bil nepokreten, zajeli in po zverinskem mučenju umorili.« Njegova brigada, ki je slišala streljanje, se je spustila na kraj dogodka, in jo mahnila za krvniki proti Hrvaški. Padle partizane so pripeljali v Črnomelj in jim priredili častni pogreb, ki ga je - kot rečeno - fotoreporter Šelhaus tudi ovekovečil s svojim fotoaparatom. »Te fotografije še danes skrbno hranim. Mami sicer niso bile v veliko tolažbo, pomagale pa so ji pri odločitvi, da sina ne prepelje v rojstno vas. V svobodni domovini, za katero se je junaško boril in žrtvoval svoje življenje, je bil pokopan s tovarišema. Mama ga je do konca svojih dni redno obiskovala, kar ji je bilo vselej v veliko uteho.«
Ko govori o svojem bratu, se gospodu Miranu orosijo oči in glas se mu večkrat zatrese, saj sta z bratom skupaj delila vse, skupaj sta spala vse življenje in si pred spanjem vse zaupala. »Ko sva se poslednjič videla, me je objel in mi priporočil, naj pazim na mater. Samo nekaj mesecev pozneje mi je te iste besede ponovil tudi oče ob slovesu ... Še ne šestnajstletnemu sta mi naložila veliko odgovornost in še večjo žalost. Iz dneva v dan sem postal mož.«

Sara Sternad