Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Včeraj je bil za Trst nepozaben dan«

Avtorica dnevnika Bruna Rupel

Sedaj se najstniki pogovarjajo preko facebooka in še česa, nekdaj so se zlasti dekleta pogovarjala s svojim dnevnikom. Bruna Rupel je bila rojena leta 1928 v Trstu, zato je spomladi leta 1945 imela 17 let. Delala je v neki tržaški agenciji za pisarniške storitve. V njej je bil zaposlen tudi brat Lučano – letnik 1930, medtem ko je brat Aldo bil še otrok, saj je bil rojen leta 1941. Oče je bil zaposlen pri ACEGAT, mati je gopodinjila.
Z lepo in čitljivo pisavo, kot se spodobi za dekle, usposobljeno za pisarniško delo, je izpolnjevala zvezek s kvadratki – svoj dnevnik. Pisala je v italijanskem jeziku. Kako naj bi drugače?, saj je tisto generacijo italijanska država prikrajšala pouka v slovenščini! Tudi osebna imena celotne generacije so bila italijanska, a spomladi leta 1945 je tista mladina ne glede na ime pokazala, kaj čuti in se je posledično tudi vedla. Sedaj 82-letna g. Bruna živi v Trstu, brat Lučano je umrl star 62 let, 69-letni brat Aldo živi v Gorici.
Petek, 27.4.1945
Pričakujemo novice. Doživeli smo letalski alarm.
Nedelja, 29.4.1945
Včeraj smo malo delali. Ob 16.30 smo zaprli agencijo, kajti prišel je glas o prenehanju sovražnosti in smo zaprli, da bi se izognili nemirom. Celotno mesto je bilo v preplahu in že se je govorilo o prihajajočem miru. Prazna utvara. Najslabše se šele pričenja. V Ulici Garibaldi je bilo slišati strele iz pištole. Z Lučanotom sva šla peš v dežju do kinematografa, da bi si brezplačno ogledala neki film, a so ga prekinili pred koncem zaradi policijske ure, ki se je pričela ob 21.00.
No, danes sva šli z mamo do pivovarne Dreher, kjer so prodajali pivo neposredno kupcem. Druge ženske v vrsti so pravile, da so v pristanišču anglo ameriške ladje. Običajne puhle govorice. Vsak dan nove. Po pivu sem do poldneva čakala v vrsti za obroke ostale prehrane, ki so jo razdeljevali tiste dni. Proti večeru so skupine ljudi tekle proti prazni vojašnici v Ulici Damiano Chiesa v naši svetoivanski četrti, kjer je potekalo divje ropanje opreme in hrane do policijske ure. Po 21.00 je elektrika najprej mežikala nato pa povsem izginila. Ostali smo v popolni temi. Medtem je bilo slišati vse pogosteje streljanje topov. Doma smo pripravili nahrbtnike, če bi bilo potrebno bežati, a smo nato ocenili, da ni tako hudo, in smo šli spat.
Ponedeljek 30.4.1945
Prebudili so me topovski streli. Bilo je ob 5.30. Potem je zatulila sirena v presledkih, ki so pomenili, da se morajo gasilci in vsi ostali uniformiranci zbrati pred županstvom. Deževalo je in topovske salve so se premešale z grmenjem med oblaki. Tramvaj seveda ni vozil, telefonske zveze so bile prekinjene, zato nisem šla v službo. Ob 7.30 sem šla kot mnogo drugih po drva v vojašnico. Ljudje, ki so prihajali iz središča, so pripovedovali, da je streljanje neprekinjeno.
Popoldne so se streli oddaljenih topov in manj oddaljenih mitraljezov, pušk in brzostrelk premešali. Fantje in moški pod poveljstvom Osvobodilnega odbora so bili že vsi oboroženi. Ob pol šestih sem videla goreti kamion na Novi cesti (pri kamnolomu Faccannoni). Slišalo se je, kako so se vrstile eksplozije. Pri gostilni DODIČ se je kar pogosto oglašal top. Precej granat je padlo v bližini naše hiše, mi pa stanujemo tik nad svetoivanskim nogometnim igriščem. Hiša se je vsakič zatresla. Ta trenutek je eksplozija zrušila Novo cesto pri Katinari. Z našega okna je videti dim in slišali smo strašen pok. Slišati je mitraljeze. Kako se bo končalo? Ostaja nam upanje. Danes so na časopisu napisali, da so v Milanu ustrelili Vodjo in njegove sodelavce. Kdo bi le nekaj let prej rekel, da se bo tako končalo?!
Torek, 1.5.1945
Topovsko streljanje ni pojenjalo vso noč. Ob 6.00 nas je oče prebudil, da bi nam pokazal, kako se po Ulici Raffaelo Sanzio pomika skupina partizanov redne vojske. Kmalu za tem še ena skupina po Ulici San Cilino. Pozdravljali smo se z Zdravo! Na čelu so imeli rdečo zvezdo. Bili so zelo utrujeni. Povedali so, da so že šest dni na pohodu. Medtem so se opremili tudi vsi naši moški iz rajona. Rdečo zvezdo so imeli na kapah in na ovratniku. Ob 8.00 so se morali javiti v nekdanji nemški vojašnici. Tam so se oborožili in odhajali v patrolo. Komanda za naš del mesta je v Ulici Brandesia.
Tudi oče je bil oborožen, čeprav je bil civilni invalid: kapo z zvezdo in puško je prinesel domov. Ko sem mu nesla malico v Ulico Margherita, kjer je bil v službi – prej je vozil tramvaje, je stražil Prometni urad tramvajskega omrežja. Mesto je Titove borce sprejemalo z zastavami na oknih. V mestnem središču pa streljanje ni nehalo. Ko sem popoldne šla z bratcem Aldom z doma, imela sem ga za kritje, da sem po naročilu Odbora razdeljevala slovenske zastavice z zvezdo, sem tvegala in šla do Ljudskega vrta, kjer je bilo ozračje zadimljeno. Pokalo je zelo blizu in kasneje sem zvedela, da je bitka potekala okrog Sodišča. Videla sem mnogo nemških ujetnikov, ki so jih vodili partizani. Osvobodilni odbor zaradi varnosti ne dovoli ljudem, da bi gledali z oken; obvezno je celo zapreti oknice.
Ustavila sem se z Almo, Lucio, Giulietto in Lučanom v veži blizu naše hiše. Vsi poznani fantje so v oboroženih skupinah; Nerio in Tino stražita pivovarno (Alojz Škerl – Gigi, kasneje Brunin mož in do smrti pred tremi leti član Partizanskega pevskega zbora, je tedaj stražil z drugimi fanti iz Borštiča v vojašnici pod Subanom v Ulici Damiano Chiesa. Posnetek svetoivanskih borcev II. Rajona je Primorski dnevnik objavil 7. februarja 1982). Ko pišem te vrstice, stojim za zaprtimi oknicami; le špranjo sem pustila, da kaj vidim. Dežuje. Ni videti nobenega civilista, sami oboroženi moški. Ni elektrike, ni kruha, vodo točimo iz javne pipe. Trgovine so zaprte.
2. 5.1945
Nemci se še upirajo. Sedaj streljajo na partizane ostrostrelci z oken. Z mojega okna sem sledila puškarjenju med ostrostrelci in mladimi vstajniki Osvobodilnega odbora. Mnoge so naši ujeli in jih peljali v vojašnico. Zdi se, da se skupina nemških vojakov upira iz nekega bunkerja v Bošketu. Naši čakajo na okrepitev.
Okrog poldne je prišla za kratek čas elektrika in po radiu smo slišali da so anglo ameriške čete srečale blizu Gorice Titovo vojsko. Pravijo, da se sedaj usmerjajo proti Trstu. Ne vem, ali je res, a vsekakor počakajmo. Sedaj sem tudi jaz del Osvobodilnega odbora. Po kosilu sem se pridružila Mileni, Albinu in Erminiji. Zbirali so dekleta za pomoč partizanski vojski. Ker je bila zraven Milena, sem se javila za kurirko ali za pisarniško delo. Tisto noč smo pričakovali prihod glavnine IX. Korpusa, zato jo je bilo potrebno kar najbolje pričakati: pripravljale smo čiste uniforme, kape, zastave in drugo opremo. Sledijo si komande in protikomande, mnogo tudi klepetamo.
4.5.1945
Včeraj je bil za Trst nepozaben dan. Zjutraj sem bila dvakrat v Lonjerju, da sem nesla navodila za popoldansko manifestacijo. Zbirališče je bilo pri Rotondi blizu pivovarne Dreher. Z zastavami in cvetjem smo se v dolgi povorki premaknili proti središču mesta. Vsi so vzklikali Živijo Tito! V Ulici Cesare Battisti smo srečali novozelandske vojake, nato smo nadaljevali po Korzu in gledali sledove spopadov. Trgovina Beltrame je bila uničena, tramvajske žice pretrgane … Preko Borznega trga smo prišli na Veliki trg: na županstvu je na balkonu plapolala tržaška zastava, na oknih pa jugoslovanske. Tudi Vladna palača je bila vsa v zastavah. Igrala je godba, plapolale so zastave, bilo je mnogo cvetja, napisov in z balkona je spregovoril jugoslovanski komandant. Govoril je slovensko, nisem razumela posameznih besed, smisel sem deloma dojela. Ostala sem dokaj neprizadeta, bila sem vzgojena s trdo roko pod fašizmom, uporabljala sem domačo slovensko govorico, zaradi tega nisem povsem razumela, kaj lahko pomeni vse tisto in demokracija. Vse bom morala začeti znova. Za moje starše je lažje, ker so poznali neko obdobje pred fašizmom.
Po zborovanju se je povorka nadaljevala do drevoreda 20. septembra in Ulice Rossetti. Domov sem se vrnila z mamo. Naša mama je bila takšna: ko je nekaj let prej, ob nameravanem vpisu v otroški vrtec, videla pred seboj kopico otrok z italijanskimi trobojnicami v roki, me je prijela za roko, se obrnila in z vpisom ni bilo nič.
Tudi danes 4. maja je bila na Velikem trgu manifestacija. Udeležili so se je okoličani in prebivalci bolj oddaljenih krajev. Nekaj nas je šlo zraven; videle smo tudi zavezniške oklopnike in na njih vojake, ki so jedli same okusne jedi. Videle smo čokolade in snežnobel kruh. Koliko časa bo še minilo, da si ga bomo privoščile?
Vodovod je spet usposobljen, civilisti lahko krožimo od 10. do 15. ure, vojaki precej dlje.
Ta dnevniški zvezek se zaključi 27. maja 1945. Vmes je družino obiskal mamin brat Maks Škrbec. V Trst se je vrnil kot pripadnik 2. Tankovske brigade, tiste, ki je dospela s Sremske fronte s sovjetskimi tanki T-34, še prej je bil borec III. Prekomorske brigade, še prej vojak v Posebnih bataljonih italijanske Kraljeve vojske, še prej zapornik v Coroneo in še prej udeleženec sestanka Tigrovcev na Nanosu. Ob povratku je spoznal, da je seme njegove generacije dobro obrodilo, a njegova je povsem nova zgodba.
Povzel in prevedel

Aldo Rupel