Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Padričarji so partizanske tanke posuli z majencami, pojedina pri Barkovljah

Padričarke s partizani pri Vnanji Gorici pri Borovnici

Padričarja Milka (Mark'tva) in Lojze (Škabč'v) Žagar, ki sta letos praznovala enainšestdesetletnico poroke, sta bila v času druge svetovne vojne mladeniča. Oba sta se aktivno angažirala v narodnoosvobodilnem boju proti nacifašizmu. Lojze se je po sedmih mesecih v posebnem bataljonu v Aquili in razpadu Italije, februarja 1944 pridružil partizanom. Vključil se je v Južnoprimorski odred oziroma 17. brigado Simona Gregorčiča, IX. korpusa, ki se je boril na območju Trnovskega gozda in na Krasu in je v zadnjih dneh vojne sodeloval pri osvoboditvi Opčin in Trsta. Milka pa je bila aktivistka, kurirka in je pomagala pri zbiranju sanitetnega, vojnega in drugega materiala, ki so ga potrebovali partizani in to v samem mestu in vsem južno primorskem okrožju.
Oba se dobro spominjata zadnjih dni pred osvoboditvijo. Partizanske čete so Padriče osvobodile 30. aprila 1945, na Milkin 21. rojstni dan. »Prvi partizani so v vas prikorakali v popoldanskih urah. To je bila 4. armija jugoslovanske ljudske vojske. Prve partizane smo opazili pri T'gurnjevih. Dva tanka sta prišla iz Bazovice in sta odpeljala po Dražci proti Trstu. Ta kolovoz je bila edina neminirana pot v Trst. Vaščani, ki so zadnje dni vojne v glavnem preživeli v Kaptanovi pečini, so tanke in partizane posuli z majencami, ki cvetijo ob tem času. Veselje je bilo veliko. Vsi smo se oddahnili. Pa tudi deževati je nehalo in pozno popoldne se je prikazalo sonce,« se spominja Milka. »Partizanom smo tisti večer pripravili večerjo pri Županovih, kjer je bil glavni štab. Skuhali smo 'župo prežgano'. V tistih dneh smo pri Francki Kptanovi kuhali pepel in partizanom prali obleke. Cela vas se je angažirala in pomagala. Partizani pa se niso ustavili dolgo časa, saj so že po večerji korakali proti Trstu. Nekateri so ob 21. uri šli proti Katinari, kjer so minirali smodnišnico,« je dejala Milka.
Nemci so pravzaprav Padriče zapustili že 28. aprila. Dan prej, 27. 4., so Padričarji na vrhu Globojnerja prižgali kres. Začutili so, da se bliža svoboda. Glavno postojanko (težko topništvo) so imeli Nemci pri Bovanu, kjer je danes električna centrala (med Padričami in Trebčami). Umaknili so se na Opčine in v Bazovico, kjer sta bili hudi bitki. Vse naokoli se je slišalo streljanje. Partizanske čete so bile zelo blizu. Tako na Opčinah kot v Bazovici je bilo veliko mrtvih. Milka se spominja, da so Bazovci trupla položili v cerkev.
»Partizani 4. armije jugoslovanske ljudske armade so žal 12. junija morali zapustiti Trst. V vasi smo bili vsi žalostni in razočarani. Bali smo se, da bo znova vojna. S partizani, ki so bili na Padričah, smo še naprej ostali v kontaktu in 29. avgusta 1945 smo jih šli obiskat v kraj Vnanja Gorica pri Borovnici. Šli smo kar s kolesom, čeprav ni bilo blizu. Najprej sva šli s Silvestro Žagar ‘Škabčevo’, nato pa smo organizirali izlet, peš in z vlakom, za mladino s Padrič in iz Gropade. Uprizorili smo krajši kulturni program. Recitirala je Zdenka ‘Stanjeva’, ostali pa smo zapeli nekaj pesmi. Partizani so nas sprejeli z navdušenjem, domačinov pa ni bilo zraven. Po želji partizanov smo prespali pri nenavdušenih domačinih in nato smo se drugi dan vrnili v Trst,« je še dodala Milka.
Milkin mož Lojze se je med vojno bojeval v 17. brigadi 2. bataljona Simon Gregorčič. Z njim sta bila še dva Padričarja: Just Grgič »B'krčtov« in Milko Grgič. Lojze se spominja, da so se 25. aprila borili na Predmeji, kjer so 27. aprila prižgali kres. Naslednji dan so se napotili proti Škrbini na Krasu, Nemci pa so se umaknili v Gorico. »V Škrbini pa so nam končno dali ukaz, da se premaknemo proti Trstu. Vsi smo žareli od veselja. Dvignili smo zastave in se napotili proti cilju. 29. aprila zjutraj smo dospeli v Repen. Deževalo je in tu smo se malo okrepčali. Domačini so dali malo mleka, nato pa smo se napotili proti Opčinam, kjer je bila močna nemška postojanka. Naša brigada je bila namenjena na Openski vrh pri Obelisku. 30. aprila se je začela krvava bitka za Opčine. Ta dan smo v celoti preživeli na Openskem vrhu, kjer smo tudi prespali. Nato pa smo se spustili s Trstenika proti Barkovljam. Na dan 1. maja zjutraj smo bili pri Rumeni hiši pri Barkovljah, kjer so nas domačini sprejeli s cvetjem. Veselje je bilo nepopisno. Barkovljani so nam pripravili bogato pojedino. Skuhali so nam testenine z mesom. Proti večeru smo se premaknili proti mestnemu središču (Ul. Udine, Ul. San Anastasio) in nato v vojašnico Rossetti, ki so jo Nemci zapustili nekaj dni prej. Tu smo po 13 mesecih končno lahko spali na udobnih blazinah in ne več pod smrekami in v snegu. Tu smo se počutili kot gospodje v hotelu. 3. maja so nas premaknili v vojašnico pri Svetem Ivanu. In tu, ko sem znova spal v postelji, me je začel boleti hrbet, kakor me prav te dni in me tako vsakič spominja na osvoboditev.  29. maja pa smo se iz Trsta premestili v Postojno,« je dejal Lojze Žagar. To pa je že druga zgodba.

Jan Grgič