Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Zadnja pot je Rožo vodila v Rižarno«

Rozamila Legiša iz Prečnika

Iskanje spominov na drugo svetovno vojno nas je privedlo tudi v Prečnik, vasico na zahodnem Krasu, ki se je podobno kot ostale strnjeno in zavedno vključila v takratni usodni tok dogajanja, z željo, da bi prispevala pri narodnoosvobodilnem boju. Svojo junaško odločitev - vključitev v partizane - je med drugimi z življenjem plačala mlada domačinka Rozamila Legiša. O njeni pogumni izbiri nam je pripovedovala njena sestra, danes 78-letna Marija Legiša. »Moja sestra Roža si nedvomno zasluži nekaj slave, saj je dala življenje za svobodo.« Njen doprinos »k zmagi nad fašizmom« je z uradnim priznanjem oz. zahvalo za opravljeno delo marca 1971 ovekovečil sam predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije Josip Broz - Tito.
Rozamila oz. Roža, kot so ji rekli doma, je bila rojena februarja 1922 in je bila zaposlena pri tržaški ladjedelnici. S tri leta mlajšo sestro Doro sta se zagnano pridružili partizanskim enotam in bili aktivni kurirki, »na skrivaj seveda, saj starša nista smela ničesar vedeti.« Roža je vzdrževala predvsem zveze z Gorico in Vipavo ter bila vključena v 1. kraški bataljon.
Konec aprila 1944 so se aktivisti zbrali na mladinskem kongresu v Stranah pri Postojni. Gospa Marija nam je pojasnila, da se jih je večina skrivala v bunkerju v neki domačiji, sestra pa se je odločila, da se jim ne bo pridružila in je zato čez noč ostala raje v neki zasebni hiši. Njeno skrivališče pa so domobranci odkrili in jo aretirali. Odpeljali so jo na domobransko postojanko v Postojno, prve dni maja pa v Trst, in sicer v koronejski zapor. »Mati je vsak drugi dan hodila v Trst, da bi poizvedovala o hčerki in ji nosila hrano ter čista oblačila.« Iz koronejske ječe je nato Roža morala v strašne podzemne celice na Trgu Oberdan, kjer je bil sedež SS-ovskega poveljstva. V kletnih prostorih so jo nekaj dni zasliševali in trpinčili, od nje pa niso ničesar izvedeli. Gospa Marija se spominja, da so takrat nemški stražarji zaprti sestri sezuli škornje in jih vključno z vso zlatnino vrnili materi. »Tiste Rožine škornje je še dolgo let zatem nosila sestra Dora.«
Rožo so nato odvedli v tržaško koncentracijsko taborišče, v zloglasno Rižarno. Marijina mama je vsak dan hodila k Sv. Soboti, kjer se je zadrževala v bližnji gostilni. Lastnica je namreč hranila listke in sporočila, ki so jih zaporniki s pomočjo delavcev pošiljali sorodnikom. »Nek vojak s Trbiža, ki je bil dobra duša, se je sestre usmilil in naši materi v gostilno prinesel Rožino sporočilo, ki ga je bila napisala na skrivaj, na papirnato vrečko. Po končani vojni je mami obljubil, da bo prišel na obisk, pa ga nismo nikoli več videli.« Iz te gostilne je Marijina mati vsakič gledala v okna Rižarne in srčno upala, da bo nekje le zagledala hčerko. Pa je ni. Nikoli ... Nekega dne se je mama opogumila in se podala do urada ob vhodu v taborišče. Čutila je, da je s hčerko nekaj narobe. Uradnica je pobrskala po predalih in našla Rožin dokument, na katerem je bila narisana črna črta. V trenutku je mama razumela, da je ne bo več videla. Odhitela je, kar so jo nosile noge. »Od takrat se spominjam, kako je vedno jokala. Ko sem jo mirila, mi je vselej dejala, da bo jokala, dokler bo živa.«
Leta 1975, ko je na na tržaškem sodišču potekal proces zaradi pobojev v Rižarni, se je kot priča oglasilo tudi neko dekle iz Genove, ki so ji rekli Antonietta »la carretta«, ki je z Rožo delila celico v Rižarni. Spomnila se je Rože in povedala, da jo je vselej zelo skrbela mamina usoda. »Ni ji bilo mar zase, skrbelo je samo za mamo. Tudi tisti dan, ko je morala v smrt, so jo pazniki prijeli za roko in ji dejali, naj pride z njimi, kajti pospremili jo bodo k mami ... V resnici je bila to njena zadnja pot, ki jo je vodila v krematorijsko peč.« Mama je namreč morala sama vzdrževati vso družino - vseh 11 otrok, saj je moral oče med vojno na prisilno delo v Nemčijo, kjer je bil zaposlen v tovarni lesa. »Mama je bila pogumna in za družino je bila pripravljena na vse,« se spominja gospa Marija. Njeno močno srce se je izkazalo predvsem takrat, ko so v hišo prihajali gestapovci - in to se je dogajalo res velikokrat - takrat jim je bila večkrat kos. Prvič so na primer pri njih iskali skrite partizane. »Vemo, da ju skrivate na podstrešju, ven z njimi, drugače vam sežgemo hišo, so rjoveli nad mamo in ji v hrbet potiskali mitraljez. Tako je bilo, saj sta se res pri nas skrivala partizana iz Šempolaja. Kaj se jima je potem zgodilo, žal ne vem.« Ko so se drugič vrnili, so pregledali vsako sobo posebej, spet tretjič so prišli, ravno ko je v domači gostilni potekal vaški partijski sestanek. Takrat, se spominja gospa Marijo, je bil z njimi sam »kj’tnar« oziroma gestapovski šef, ki mu ni bilo po godu, da so pred gostilno medtem igrali harmoniko (da bi »zamaskirali« notranje ilegalno dogajanje). »Pa takrat, ko je bil brat še otrok in se je po dvorišču podil s partizansko titovko na glavi. Zagledali so ga in ga za lase dvignili kvišku. Mami je takrat prekipelo - saj je še otrok, jim je zakričala, ali vas ni sram?«
Po kapitulaciji Italije so tudi mimo Prečnika šli italijanski vojaki. Marijina mati jim je tako kot ostali vaščani priskrbela obleke, očetove oz. bratove, saj niso razpolagali z ničemer. Gospa Marija se spominja, kako so v tistem obdobju v vasi spet zaživeli kulturni sestanki in plesi. »V splošni evforiji so se vaščani znebili vsega, kar je bilo italijansko. Tako žal mi je, da tega nimamo več, saj je bilo to del zgodovine.«
Ko gre gospa Marija v mesto, se vsakič ustavi tudi v Rižarni. K sestri gre, »saj je to moja kri, zanjo živim.« Zaupa nam, da je vedno na skrivaj upala, da je Roža preživela Rižarno, da so jo poslali v Nemčijo, od koder se bo nekoč vrnila z družino. »Nikakor nisem hotela verjeti v tako nečloveško krutost. Roža je bila pridna in delavna punca. Tako ponosna sem nanjo in hkrati mi je pri srcu tako hudo, ko pomislim, da so jo mučili, živalsko umorili in naposled sežgali v krematorijski peči.«
Gospa Marija je prepričana, da so vsega krivi izdajalci. Med listanjem po knjigi Mučeniška pot k svobodi (Slovenski knjižni zavod 1946), ki s fotografijami priča o najtemnejših dneh v zgodovini našega naroda, in obujanjem spominov, nas poduči, da je poštenost najsvetlejša vrednota. K tej velja dodati še nekaj zapovedi, kot tisto, ki vabi k spoštovanju očeta in matere, tisto, ki veli, naj ne govorimo po krivem, naj ne izdajajmo in naj ne delajmo drugim tega, kar ne želimo, da bi drugi delali nam. »Še danes pa je zame najpomembnejša parola Smrt fašizmu, svoboda narodu!«

Sara Sternad