Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Partizanski list sem zglodala«

Partizanski pogreb v Saležu

Gospa Hedvika Sardoč o sebi pravi, da je »miracolata«, saj je v mladosti nekajkrat čudežno ušla najhujšemu. Prijazna in energična nona številnih vnukov svoje dneve zelo rada preživlja v domačem saleškem vinogradu, v katerem vsako leto pridela pet hektarjev vina. V svojem stanovanju v Bajti pa je rada spregovorila o svojih spominih na maj 1945; še več, pričakala nas je s štirimi listi, na katere je z drobno urejeno pisavo zabeležila svoje doživljanje izpred petinšestdeset in več let.
Ampak tudi Hedvikina zgodba se ne začenja maja 1945, temveč veliko prej, sredi fašističnega zatiranja in nemške zasedbe Krasa.

Fašistični učitelji
Hedvika je tako kot vsa njena generacija morala obiskovati italijanske šole, njeni spomini na fašistične učitelje, ki so poučevali po slovenskih vaseh, pa so različni.
»Učitelj Richetti, oče bodočega župana, je vedno nosil uniformo in črno srajco. Spominjam se, kako me je nekoč brcnil s svojim škornjem ... Nekateri učitelji pa so bili dobrega srca, na primer Hauser in Pignatelli.«
Gospa Hedvika pravi, da so se takrat kraška dekleta vračala iz Trsta vsa opljuvana, saj so jih fašisti na cesti zmerjali in pljuvali nanje. Zato najbrž ni čudno, če so 25. julija 1943, ko so slišale, da je bil Mussolini odstavljen, italijansko zastavo vrgle v stranišče.
»A 25. julij ni bil 8. september ...in ženske so odpeljali v koronejski zapor. Dve moji prijateljici so poslali v zapor v Benetke.«
Hedvika je v Saležu živela z mamo in sestro Čelesto. Oče je leta 1928 odplul v Združene države Amerike ...in se s kovčkom v roki vrnil skoraj trideset let pozneje. Tri ženske so vsa vojna leta same skrbele za kmetijo.

Čudežna rešitev
»26. november 1943 je bil tragičen dan za mojo vas Salež, saj so Nemci "napravili raštrelament": ukaz so imeli, da ustrelijo kogarkoli bodo našli na cesti, partizane ali civiliste. Ko sem se vračala s paše, kamor sem zjutraj gnala krave in s seboj vzela Viktorja, devetmesečnega sinčka sestre Čeleste, je naenkrat zabrnelo iz mitraljeza in vse je švigalo okoli mene. V hipu sem se odločila, da se ne skrijem, ampak grem v njihovo smer ...in spet je švigalo okrog mene. Čudežno sem prišla živa čez polje na cesto za Zgonik. V Gornji vasi je bilo slišati jokanje in kričanje: neki ženski so vzeli sina in moža.
Ko sem prišla domov, je sestra kričala name, ker sem s seboj vzela Viktorja, jaz pa sem šla do okna in ob njem zagledala mimetično oblečenega vojaka, velikega kot Goljata, ki je vame uperil svojo pištolo. Pomislila sem: sedaj je res konec. Drug Nemec je vstopil v sobo in na družinskem listu, ki je visel na steni, videl, da ni doma nobenega moškega. Zato so odšli.
Ko so Nemci zapustili vas, smo šli po klancih, da bi videli, če kdo kliče na pomoč. Prav tam, kjer so streljali name, so težko ranili dva fantiča, najteže Janka Rebulo Brstoukna.«
Tistega dne so Nemci odpeljali nekaj moških, med njimi tudi strica Ivana Sardoča, ki se iz Dachaua ni več vrnil. Soseda Jožeta Ščuko pa so naslednjega dne našli mrtvega.
Gospa Hedvika pravi, da so bili tragični dogodki tistih dni včasih tudi komični. Kot na primer takrat, ko je na neki parceli našla mrtvega partizana ...brez čevljev. Ko je to povedala v vasi, ji je nek moški dejal, da ga je videl s čevlji, Hedvika pa se je spomnila, da je v hribu srečala Miho Fandačevga z nahrbtnikom.
»Ko sem se zvečer vrnila s paše, mi je mama rekla, naj ne hodim v hišo, ker me čaka jezni Miha ...
Kasneje smo zvedeli, kdo je v resnici sezul mladega partizana in prodal njegove čevlje, truplo pa smo pokopali v dolino. Ko je moja krava nekega dne prišla do tiste doline, se je zgodilo nekaj čudnega: vrgla se je na prva kolena in močno mukala ...kot da bi jokala.
Po končani vojni so v hribu odkopali pet partizanov, jih prinesli na Škrljov borjač, od koder jih je sprevod domačinov s slovensko zastavo pospremil na zgoniško pokopališče. Med njimi sem bila tudi jaz v narodni noši.«
Še en dogodek pa bi lahko Hedviko drago stal. Ko se je s sovaščanko odpravila proti Proseku, sta ju pri Gabrovcu prestregla Nemca in odpeljala na komando.
»Meni je šla vsa kri v glavo, saj sem v žepu imela partizanski list. Milko so spustili, mene pa obdržali na komandi: ker sem bila nekaj trenutkov sama, sem tisti list zglodala v ustih in vrgla pod stol. Stražnik je medtem gledal ven, ker so takrat odpeljali nekatera gabrovska dekleta ... Nek oficir me je nato vso pregledal in med slikami, ki so bile zgrnjene na mizi, iskal moj obraz. Na srečo ga ni bilo in sem lahko šla domov.«
Hedvika se tudi spominja, kako so Nemci nekega dne zaplenili vse krave v vasi in jih odgnali v Nabrežino.
»Pod noč so nas obvestili, da bodo Nemci prišli v vas, zato sem s skupinico ljudi šla spat v pečino nad vasjo. Naslednje jutro ni bilo nobenega pastirja, zato smo bili zelo zaskrbljeni, vse dokler niso prišli otroci in povedali, da so Nemci odgnali krave. Zahtevali so, da gremo s kravami čistit grmovje ob železniški progi, ker so se bali partizanskih min. Krave so bile na tisti nabrežinski rovni, kjer je običajno šagra, vozili smo jim seno, jih napajali in molzli. Ko je bilo vse očiščeno, smo krave dobili nazaj.«
V zadnjih vojnih mesecih, so se v Saležu ustavili tudi Mongolci na konjih, ki so se borili na strani nacistov.
»Eden je vprašal, hočeš videti rusko kri? In se ustrelil v roko! Spominjam se, kako so se aprila 1945 veselili smrti ameriškega predsednika Roosevelta. Glede na to, kar se je zgodilo kasneje, bi se morali raje veseliti Stalinove smrti ...
Nekega večera so jih partizani napadli, par dni kasneje so zapustili vas in krenili proti Opčinam. Tam se zanje gotovo ni dobro končalo.«

Nočno korakanje po klancu
»V noči na prvi maj je bilo slišati močno korakanje po klancu, nekdo je tudi trkal na naša vrata. Z mamo in sestro smo mislile, da so Nemci, zato je mama mojo pošto, ki sem jo prenašala kot kurirka, zakopala pod listje.
Tisti strah je bil odveč, nekaj ur kasneje smo zvedele, da so ob naši hiši korakali partizani, ki so hodili v Trst. Na vrata pa je trkal moj bratranec iz vipavskih Brij, ki nas je hotel pozdraviti; v Trstu je bil nato ranjen, izgubil je eno oko.
Bile smo zelo srečne in vesele, ko smo zvedele, da so partizani osvobodili Trst.«
Tretjega maja je Hedvika, tako kot veliko Kraševcev, odšla v Trst, da bi na Velikem trgu proslavila zmago.
»Z zastavami in petjem smo pozdravljali partizane, slišati pa je bilo še kakšen strel. Domov smo se vrnili peš, od petja in kričanja sem popolnoma izgubila glas, da sem morala “delati gargarizme” (grgrati; op. nov.).
Petega maja popoldne smo se v veliki klapi odpravili peš proti Gorici. Prenočili smo v Kostanjevici, naslednjega dne pa smo bili ob devetih že v Gorici in spet z zastavami in petjem pozdravljali partizane.«
Maj 1945 je za Hedviko sinonim za zmago, nemški vojaki pa so v tistih dneh bežali.
»Vojaki so se razšli in tavali po gozdu. Iskali so pot, da bi prišli vsaj živi domov. Naši sosedje so med pašo našli tri Nemce v slabem stanju: njihove ustnice so bile bele in razpokane, zato so jih pripeljali v vas, prav k tisti družini Brstoukni, iz katere je bil Janko, ki so ga Nemci težko ranili leta 1943. Napili so se vode in se umili, med njimi je bil tudi oficir. Moja mama, ki je v naročju držala Viktorja, mu je rekla: temu otroku ste ubili očeta. Takrat je bil namreč sestrin mož že mrtev, saj so ga januarja 1944 ubili med napadom na partizansko šolo v Cerknem. Oficir je imel pri sebi zlato špilco, zaponko za kravato, in jo pripel otroku na podbradnik ...«

Poljanka Dolhar