Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Kako so partizani osvobodili Boljunec

Kolona okoličanov, najverjetneje Opencev, ki se vrača s proslavljanja ob osvoboditvi Trsta (Arhiv NŠK)

Med tistimi, ki se živo spominjajo konca druge svetovne vojne, je tudi Pepi Slavec iz Boljunca. Z veseljem objavljamo pričevanje, ki nam ga je sam zapisal.

Prvo grozoto vojne in fašističnega terorja sem občutil kot komaj trinajstletni deček 9. marca 1943 ponoči, ko so v našo hišo zagrmeli fašisti in italijanska vojska ter odpeljali mojega starejšega brata in ostale slovenske fante v posebne bataljone (battaglioni speciali) v Aquilo.
Drugo grozoto vojne pa leta 1944. Po razpadu Italije so Nemci zasedli tudi Trst in postavili stalno utrjeno postojanko v Boljuncu. Topove so uperili proti vzhodu, od koder so predvidevali, da bi lahko prodrla partizanska vojska. V tem letu sem doživel dva letalska napada, ki so jih izvedli zavezniki. 31. januarja so izvedli prvi zračni napad, 9. junija pa drugega in obakrat je prišlo do človeških žrtev.
V tistem letu so Nemci požigali vasi v občini Dolina in sledile so razne hajke z aretacijami in deportacijami občanov. V Boljuncu sem bil priča aretaciji in deportaciji v Rižarno treh oseb, ki se niso več vrnile. Te osebe so bile Marija Slavec, Viktorija Sancin in Avguštin Sancin. Istega leta so bile v Boljuncu izvedene tudi tri mobilizacije fantov in mož za partizansko vojsko, medtem ko je vaščanka Slava Slavec šla prostovoljno v partizane.
Bližalo se je leto 1945 in prišla je novica, da je Rdeča armada osvobodila Beograd in se tam sporazumno ustavila z namenom, da Narodno osvobodilna vojska Jugoslavije s Titom na čelu sama nadaljuje boje za osvoboditev preostalega teritorija vključno s Trstom. Kot petnajstletnik sem opazil, da je v tem letu začel pihati v Boljuncu in tudi v ostalih vaseh nov veter optimizma med ljudmi. Vaščani so začeli postajati vedno bolj korajžni, ker se je med ljudmi zakoreninil občutek, da bo vojna kmalu končana.
Začelo se je v ilegali in na skrito, ker so bili Nemci še vedno prisotni. V majhnih skupinah so si po hišah sledili sestanki z delegati NOV iz notranjosti, s katerimi se je debatiralo o spopadih partizanov z okupatorjem, a tudi o pripravah na skorajšnjo osvoboditev. Terencem je bila dodeljena naloga sprejema delegatov, ki so prihajali v Boljunec, in organizacija kurirske službe od vasi do vasi. To je bila prava pošta brez imena in brez naslova; kurir je moral dobro poznati kraj in ljudi. Tudi jaz sem leta 1945 štirikrat nesel pošto na Beko. Tam sem namreč poznal vse prebivalce. Oblekel sem se kot gozdar, kot mulc pa sem itak poznal vse stezice. V primeru nevarnosti bi moral pustiti pošto v gozdu in se obnašati, kot da ni nič. Terenec, ki mi je zaupal to nalogo, se je imenoval Pepi Korošec iz Boljunca, manjkali so mu vsi prsti na eni roki in po vojni je živel v Kopru, kjer je bil zaposlen pri Narodni zaščiti. Ko sva se potem videvala, me ni nikoli poklical s pravim imenom, ampak z vzdevkom »moj kurirček«.
Ilegalni sestanki so se nadaljevali do zadnjega aprila 1945. Na teh sestankih se je šivalo slovenske in jugoslovanske zastave, za to so poskrbele ženske, drugi so poslušali delegate, ki so vedno imeli svoj politični govor, nato pa je sledilo učenje partizanskih pesmi. Mi mladinci pa smo imeli tudi nalogo, da smo ponoči poslušali, če bodo v bližini zatulile alarmne sirene za letalski napad: takoj bi z zvonjenjem v cerkvenem zvoniku zbudili vaščane, da bi se nato lahko zatekli v protiletalska zaklonišča.
Ura rešitve in svobode pa se je nezadržno bližala. Zadnji dan aprila 1945, smo mi, ki smo stanovali v zaselku Gornji Konec, že slišali streljanje z minometalci in brzostrelkami, ki se je razlegalo iz Botača. Pri družini Steržaj sem delal družbo ženam, ki so šivale zastave, in nenadoma je streljanje minilo, zato sem stopil iz hiše, da bi pogledal, kaj se dogaja. Ko sem obrnil pogled proti Botaču, sem videl premikanje vojakov na železniški progi Trst – Kozina, streljanje pa je popolnoma prenehalo.
Vrnil sem se v hišo in obvestil ženske, ki so šivale zastave, kaj se dogaja, ter jih povabil ven, da se prepričajo. V tistem trenutku pa smo zagledali četo partizanov, ki se je premikala proti nam po stezi, ki vodi iz Doline Glinščice: danes se ta steza imenuje Steza prijateljstva. Ko se nam je četa dovolj približala, smo na čelu čete zagledali domačina Marja Sancina z brzostrelko na rami, ki je spremljal partizane in jim kazal pot za Trst.
Temu prvemu stiku so sledili še drugi, prihajale so namreč četa za četo, ki so brez borbe nadaljevale pot proti Trstu. Med enim teh mimohodov je žena iz družine Žerjal, ki je živela v bližini, stopila iz hiše na cesto z veliko steklenico vina in jo ponujala partizanom za žejo. Nek komandir partizanov je pristopil k ženi, se ji zahvalil za ponujeno in ji odvrnil »Mamica, mi nismo žejni vina, ampak smo žejni borbe proti nacistom«.
Takrat pa je šlo zares. Partizani so se splezali na hrib Sv. Mihaela nad Boljuncem in od tam s topovi streljali na nemško postojanko. Tudi Nemci so odgovarjali partizanom s svojimi topovi. Čim so se partizani začeli spuščati po pobočju, so tudi Nemci začeli spuščati višino metkov iz svojih topov, dokler niso zadeli vrh zvonika. Takrat pa so bili partizani tako blizu, da so uspeli z minometalci in brzostrelkami ukrotiti nemško postojanko, jo obkoliti in zajeti ujetnike.
Takrat je bil Boljunec osvobojen, nemške vojne ujetnike pa so partizani odpeljali v Rižarno. Ko smo drugega maja šli na povorko v osvobojeni Trst, smo mi, mladina, šli v Rižarno pogledat, kaj se je dogajalo z Nemci. Prepričali smo se, da so bili tam tudi tisti, ki so jih partizani zajeli v napadu na postojanko v Boljuncu in katere smo dobro poznali, saj so dolgo časa preživeli v naši vasi.

Pepi Slavec