Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Oskar Kjuder bo jutri slavil 85. rojstni dan
»Nisem okupator, kvečjemu osvoboditelj«

Oskar Kjuder, glasbenik in ustanovitelj TPPZ Pinko Tomažič (KROMA)

Za tovariša Oskarja Kjudra beseda »nekdanji« ali »bivši« ne pride v poštev.
Jutri bo partizan, glasbenik in dirigent slavil pomemben življenjski jubilej, a kljub petinosemdesetim letom ostaja globoko v duši predvsem to: partizan, glasbenik, dirigent.
Glasbenik, ki vsak dan sede za svoj črn klavir: ne dovoli, da se sonce skrije, ne da bi vadil vsak dan, mu je pred osemdesetimi leti, ko mu je v roke položil prvo frajtonarico, dejal oče - mizar. Dečku so doma takrat pravili Ota, tistega vodila pa se drži tudi danes, ko ga vsi poznajo z imenom Oskar.
Dirigent, ki navdušeno sledi nastopom »svojega« Tržaškega partizanskega pevskega zbora, se s ponosom spominja časov, ko je dirigiral orkester Miramar ter neutrudno ponavlja, da bi Slovenci v Italiji tudi danes morali imeti svoj orkester: delavec potrebuje tovarno, a Glasbena matica potrebuje orkester!
Predvsem pa partizan, ki ostaja globoko zaverovan v pravičnost tistega narodnoosvobodilnega boja. In ponosen, ker je, sreča v nesreči, osebno spoznal Josipa Broza-Tita. O njem pravi, da je njegov drugi oče. »Tito je bil za nas vera, vidna in otipljiva vera.
To ni reklama, tako sem ga pač doživljal: osebno in potom pripovedovanja generala Milana Žežlja, ki je bil dolga leta komandant Titove garde. Nihče ni nezmotljiv, a brez zamere, Tito je zame svetnik.«
Oskar je ostal v Bosni, še vedno je v grmih, prišepne njegova žena Milka, dolgoletna življenjska sopotnica vse od dne, ko mu je v tržaškem gledališču Verdi izročila šop cvetja: bilo je 20. avgusta 1945, partizan Oskar je tam nastopil s pevskim zborom Jugoslovanske armade Srečko Kosovel.
Če bi bilo življenje Oskarja Kjudra pesem, bi nosilo dva naslova: Naglo puške smo zgrabili in Vstajenje Primorske. Sredi avgustovskega jutra nam na svojem lonjerskem domu prizna, da bi med stotinami naštudiranih melodij iz različnih glasbenih obdobij, ki ga spremljajo skozi življenje, izbral ravno ti. »Vsakemu rečem, da sem bil v preteklosti partizan 13. proletarske brigade 1. proletarske divizije.
To je bila prva in največja šola v življenju. Borili smo se, ker smo želeli boljši jutrišnji dan: skrb Titovih partizanov ni bila samo osamosvojitev izpod nacifašizma, ampak dvigniti življenje ljudi na dostojno raven.«
Tisti verzi, Naglo puške smo zgrabili in v gozdove z doma šli, najbolje poosebljajo obdobje, za katerega Kjuder upa, da se ne bo več vrnilo. »Čeprav je bila to pomembna življenjska šola, tistih časov ne bi rad več doživel. Bili so izredno težki, izgubili smo ogromno mladih tovarišev.«
Oskarja je fašistična oblast, tako kot številne primorske fante, izgnala v Aquilo, v tako imenovane posebne bataljone. »Imeli smo sedemnajst, devetnajst let, po kapitulaciji Italije smo šli peš proti Bariju. Prehodili smo dvajset, tudi trideset kilometrov na dan, spali smo na prostem. Nikoli ne bom pozabil, kar sem videl: ko smo se zjutraj zbudili, smo ob sebi večkrat našli kos kruha, nekaj soli ali česna. Ljudje smo povsod pokončni, zdravi in pametni.«
V južni Italiji se je Kjuder pridružil prvi prekomorski brigadi (in z njo 13. proletarski brigadi), angleška vojaška ladja ga je izkrcala na Korčuli.
»Na otoku so nas pričakali Nemci, v teku ene ure so pobili tristo petdeset naših fantov. Bilo je grozno.«
Oskar se je nato boril v Bosni in Hercegovini.
Maja 1944 je bil v Drvarju med zloglasnim gestapovskim desantom. »Hitler je ukazal: v štiriindvajsetih urah naj bo Tito v Berlinu, živ ali mrtev! A Tita ni bilo v Berlin. Boji so bili hudi, bali smo se, da bo našega gibanja konec, a smo se obdržali. Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi bilo Črnogorcev, Makedoncev ...to so bili res prekaljeni fantje.«
Kjuder je takrat zbolel, z angleškim letalom so ga prepeljali na jug Italije. Ko si je opomogel, je bil določen tankovski brigadi, tisti isti, ki je kasneje osvobodila Trst. A srečanje s »čudovitim tovarišem in pedagogom, polnokrvnim glasbenikom« je spremenila tok njegovega življenja: tisti glasbenik je bil Rado Simoniti, Oskar pa se je namesto v tanku, znašel v nastajajočem pevskem zboru zboru Srečka Kosovela. To je bil zbor Jugoslovanske armade, v njem so peli primorski fantje, Oskar jih je spremljal s svojo harmoniko.
»Maja 1945 smo bili v Beogradu, v tistih dneh sem prvič spregovoril s Titom. Bilo je med koncertom na Dedinju, vprašal me je, od kod prihajam, rekel sem iz Trsta. Ko je sovaščan Maks pojasnil, da iz Lonjerja, je Tito vzkliknil: kot Ivan Marija Čok!«
Ko se je Kjuder avgusta vrnil v Trst, je bilo mesto v zalivu pod zavezniško upravo. Prišel je s Kosovelovim zborom, gledališče Verdi je bilo nabito polno: ljudi in emocij. V Verdiju je prvič zadonela slovenska pesem, med občinstvom je bila tudi kurirka in aktivistka Milka s svojim šopom cvetja za sovaščana Oskarja, s katerim sta odraščala.
Prijateljstvo se je razvilo v ljubezen, v poroko pa nekaj let kasneje. Medtem je Oskar s pevskim zborom prepotoval deset držav in nastopil v sto petdesetih dvoranah: v Pragi, Bruslju, Antwerpnu, Nici, predvsem pa Parizu, kjer je leta 1946 zbor zapel na odprtju mednarodne konference. »Nerodno mi je, a spomin na ovacije, ki so spremljale naše petje, me še danes spravi do solz. Ob tisti priliki sva se z Maksom rokovala s predsednikom De Gasperijem. Objel naju je in dejal, da smo Slovenci in Italijani končno dočakali, da bosta naša naroda skupaj živela v dvojezičnem Trstu. No, svobodo smo dočakali, a marsikatera obljuba je ostala neuresničena. Nekateri pravijo, da to ni slovenska zemlja, ampak tudi če preselijo sem pol Italije, bo ostala slovenska. Nisem nacionalist, to so dejstva.«
Po Kjudrovem mnenju je neizpodbitno dejstvo tudi to, da prihod partizanske vojske v Trst ni mogoče enačiti z zasedbo. »Žal sem moral svoje mesto zapustiti, a nisem okupator, kvečjemu osvoboditelj, ki se je vrnil domov. To sem nekaj let kasneje povedal tudi direktorju italijanskega gledališča, ki mi je ponujal službo: morda sem zapravil kariero, a šlo je za načelnost.«
To je bilo leta 1961, ko je maestro Kjuder nepričakovano zamenjal dirigenta Hansa Reepsa: brez vaj je v tržaškem Avditoriju vodil orkester in dvakrat izpeljal zahteven koncert ruskega skladatelja Čajkovskega.
Kjuder si tista nastopa šteje za največji delovni podvig. Da ga je tako uspešno izpeljal, se mora najbrž zahvaliti tudi prvim povojnim letom, ki jih je preživel v ljubljanski Operi.
»Skrbeti sem moral, da je bilo v orkestru vse v redu. Sedel sem za dirigenti svetovnega kova in jih opazoval: tu sem se največ naučil, nobena akademija mi ni dala toliko. Zato vztrajam, da Glasbena matica tudi danes potrebuje svoj orkester: po diplomi morajo gojenci spoznati tudi prakso ...«
Po povratku v Trst in poroki z Milko, je Oskar organiziral šolski orkester GM. Z veseljem se spominja operet, ki so jih uprizorili v Avditoriju ali na Stadionu 1. maja. »Človek gre rad, kjer je veselje. Vsako opereto smo ponovili štirinajstkrat. Ni diskusije, v Slovenskem stalnem gledališču nastopajo odlični umetniki, a izmučenemu delavcu moraš ponuditi tudi nekaj veselega.«
Ob odprtju Kulturnega doma je Kjuder vodil priložnostni orkester, ki so ga sestavljali Tržačani, ki so delali v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu. Dirigentsko paličico je nato vihtel nad orkestrom Miramar, s katerim je osvojil pomembne nagrade, z njim pa nastopil tudi pred svojim drugim očetom - Titom. Bilo je v Beogradu za dan mladosti. Pred Titom je nastopil tudi s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič, tokrat na Brdu. »Tito nam je rekel, vi živite na prepihu, vi ste naša avantgarda, zato skušajte vedno reševati probleme z lepo besedo.«
Kjuder se je tega navodila držal tudi junija 1983, ko so tržaški fašisti vkorakali v Lonjer in med drugimi pretepli njegovo ženo Milko. »Tistega junijskega večera sem šel na sedež fašistov: veliko jih je bilo, morda štirideset. Vprašal sem jih, zakaj to delajo, a so vsi molčali.
Roberto Menia je v Lonjerju igral prvo violino ...a vseeno bi se rad pogovoril z njim. Rad bi, da bi sedel sem, v našo kuhinjo.«
Tovariš Oskar verjame tudi v moč simbolnih dejanj. To, da so trije predsedniki Italije, Hrvaške in Slovenije 13. julija obiskali Narodni dom in ezulski spomenik, ocenjuje kot zgodovinski dogodek brez primere. »Vemo, kakšno škodo nam je povzročil fašizem, še danes vidimo posledice. Pošteno pa je, da ne kažemo samo nase: tudi tisti, ki so morali zapustiti rojstno vas, so reveži, tudi oni so prestali veliko gorja.
Po 13. juliju imam vtis, da bi jutrišnji dan moral biti boljši.«

Poljanka Dolhar