Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

16. avgusta zjutraj je v vas vkorakal nemški Wehrmacht ...

Josip Legiša (KROMA)

Jutri bo 66 let, odkar so nemški okupatorji požgali vasi na zahodnem Krasu. Že februarja 1944 so Nemci obkolili šestnajst kraških vasi in iz njih odpeljali na prisilno delo v Nemčijo skoraj štiristo ljudi, moške med 16. in 60. letom. Na dan sv. Roka pa so v odgovor na partizanski napad na viadukt pri Moščenicah spet obkolili Mavhinje, Cerovlje, Medjo vas in Vižovlje. Hiše so izpraznili, vaščane so v naglici odpeljali, sledil pa je mogočen, žalosten kres. Med domačini, ki so 16. avgusta izgubili svoj dom, je bil tudi Josip Legiša. Medvejec, ki od leta 1961 stanuje v Štivanu in je dolga leta delal v papirnici, se pri 79 letih dobro spominja dne, ko so nemški vojaki vkorakali v Medjo vas.
16. avgusta se je trinajstletni Josip prebudil okrog 6. ure. V hiši so bili mati, ki je bila že vdova, saj je Josipov oče Anton februarja 1944 umrl za pljučnico, trije bratje (vključno z Josipom in dve sestri. »Zjutraj so v hišo prišli vojaki Wehrmachta. Vas so obkolili že ponoči in čakali so, da se vaščani prebudijo. Z okna sem zjutraj opazil mitraljez na griču Hrbec,« pripoveduje. Nemški vojaki so vstopili in sedli na klop ob peči. Več kot eno uro so se zadržali v hiši, ne da bi povedali, po kaj so prišli. Mati jim je skuhala kavo. Ko pa se je starejša sestra, 18-letna Anica, ki je delala v menzi tovarne Solvay v Tržiču, odpravila k vratom, so jo Nemci ustavili. Tedaj je postalo jasno, da bo Wehrmacht vaščane odselil.
Družina Legiša je na voz, ki ga je tedaj uporabljala za prevoz fižola, naložila nujne reči, sestra Anica je na primer vzela s sabo šivalni stroj. Vsi v hiši so bili prepričani, da bodo morali potovati v Nemčijo. Vaščane in njihove živali pa so odpeljali v središče Sesljana, kjer je hotel. Tam so Medvejci srečali Mavhinjce, Cerovce in Vižovce. Tri vasi so Nemci popolnoma požgali, Vižovlje pa napol, ker je bila tam domobranska postaja. »Tekel sem v gostilno po hrano in steklenico terana, tedaj pa smo opazili, da je osemletni brat Mirko izginil. Fašisti, ki so nas stražili, nas niso pustili skozi. Sklonil sem se, da bi pogledal za njimi in udarili so me po glavi. Na koncu sem le našel bratca, pazil je na voz in kravo.«
Vaščani se v požgane vasi niso mogli vrniti. Družine so morale poiskati zatočišče pri sorodnikih in znancih. Družina Legiša se je najprej preselila k znancem v tržiško mestno četrt Darež (Aris). Pozneje so skupaj z družino Pernarčič in drugimi nekaj dni živeli v Štivanu: »Kuhinja je merila tri metre za tri, bilo pa nas je osemnajst. Sedeli smo pod mizo ...« Pri štivanskih sorodnikih je bilo seveda pretesno in družina Legiša je naposled odšla v Jamlje, kjer je dočakala osvoboditev. Nomadsko življenje se tedaj še ni končalo, preselili so se še v Tržič, v bližino starorimskih toplic. Po obnovi vasi so se leta 1947 vrnili v Medjo vas.
Požgano rodno vas je Josip Legiša prvič videl v času, ko je z družino živel v Jamljah. »V Medjo vas smo šli po drva. Po srečnem naključju sta se dve hiši ohranili: neka teta je iz Devina zagledala črn dim, odpravila se je čez hrib in videla goreče stole in mize v hišah sorodnikov. Z vodo je pogasila ogenj in tako rešila obe hiši. Vse ostale pa so bile uničene.«
Nemški vojaki so pogosto hodili po požgani Medji vasi. Nekega dne jeseni so mladi Josip in sovaščani prišli iz Jamelj po drva, med malico pa so srečali mlade nemške vojake, ki so bili lačni. »Vojna se je zanje že obračala na slabše. Smilili so se nam, dal sem jim jesti. Nisem jih sovražil, ker so bili mladi in sami niso bili krivi za naše gorje.« Družina Legiša je za vojno škodo prejela odškodnino, s katero pa niso bile izplačane niti živali, ki jih je nemška vojska zasegla. Podobno je bilo z ostalimi v vasi.
Josipu Legiši pa so se vtisnili v spomin še mnogi dogodki, na primer manj poznana stran krajevne povojne zgodovine. 4. novembra 1946 je kot 15-letnik s skupino delavcev kopal na griču Škrnjak pri Štivanu. V daljavi, na Tržiškem, je odjeknilo divje streljanje. Zatem je iz iste smeri privozil vlak in se ustavil: »Na nas so streljali 'čerini', policisti, ki so se vračali s proslave v Redipulji. Pozneje sem izvedel, da so v Tržiču prav tako streljali na delavce, tam pa so tudi koga ubili,« trdi gospod Legiša.
Sam se že dolgo zavzema za ureditev spominskega parka v Štivanu, spomenika za vse padle v obeh vojnah. »Za padle v NOB imamo spomenik v Nabrežini, lepo pa bi bilo počastiti vse skupaj,« pravi, čeprav se z njim ne strinjajo vsi. Načrt spominskega parka je po njegovih besedah pred kakimi tremi desetletji izdelal arhitekt Darij Jagodic, v 80. letih je občinska uprava pripravila 60 milijonov lir, desničarski politiki pa so načrt baje uspešno ovirali. Kamni, ki so že trideset let pripravljeni, so trenutno uskladiščeni na zaraščenem zemljišču v Medji vasi.

Aljoša Fonda