Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Partizanski obveščevalec v osvobojenem Trstu

Angel Vremec - Vojko

Angel Vremec - Vojko z Opčin je bil od septembra 1943 do junija 1944 obveščevalec v kraški skupini Franca Udoviča - Bojana, svoj čas trgovca s tekstilom na Rusem mostu oz. Ponterošu. Od julija do avgusta 1944 je bil obveščevalec Južnoprimorskega odreda, nato pa priključen obveščevalnemu centru IX.korpusa v Doberdobu s spoznavnim znakom “B2”, kjer je ostal do aprila 1945. Svoje zapise od odhoda dne 27. aprila in prihoda v Trst ter dogajanja v prvih dneh na komandi mesta Trst, je uredil leta 1973. Ko je PD 18. maja 1975 posvetil 30. letnici osvoboditve dve strani, je med raznimi članki in spomini objavil tudi njegovo pričevanje. Oficirski stan v jugoslovanski vojski je dosegel v mirnem času po izselitvi družine leta 1921 v Maribor zaradi protislovenskega vzdušja in groženj fašistov, da bodo zažgali gostilno na stari postaji na Opčinah. Tekst je v krajši obliki pripravil njegov sin Vladimir.

* * *

V štabu IX. korpusa, kjer sem čakal zadnje aprilske dni na navodila, sem srečal med drugimi tudi živinozdravnika Edka Križniča z Opčin in gledališkega igralca, podporočnika Danila Turka - Joca, katerega prej nisem poznal. Dne 27. aprila 1945 sem dobil navodila od poveljnika obveščevalnega centra IX. korpusa, Draga Flisa - Strele, ki me je določil za vodjo obveščevalnega centra komande oz. poveljstva mesta Trst, ker tam ni bilo na voljo vojaških obveščevalcev. V Trstu je že bil na razpolago telegrafist z radijsko oddajno postajo.

Prebijanje skozi frontno črto in prve naloge pri vojaški upravi J.A.
Najprej sem se s Kosovelovo brigado prebijal od Predmeje proti Štanjelu. 29. aprila sem zapustil brigado in se napotil v Doberdob na obveščevalni center, ki pa se je pred tem umaknil drugam, ker so področje prečesavale nemške enote skupaj s četniki. Nemška vojska je imela postojanke v Štanjelu, Koprivi, Dutovljah, Tomaju in Dolu pri Repentabru, skupno 1200 mož. Ko so se brigade začele približevati postojankam, so nemške in fašistične enote čez noč izginile, in sicer v noči od 28. na 29. april. Ker sem spoznal, da se čez Opčine ne bo dalo prebiti v Trst, ker sem domneval, da je tam največ vojaštva, sem se čez Repen in Zagradec podal v Repnič in od tam s pomočjo zveze, t.j. dveh spremljevalk čez Prosek in Kontovel v Trst. Mahnili smo jo kar po cesti. Na prelazu pri proseški železniški postaji je ena izmed spremljevalk zakričala »Nemci«, jaz pa sem ji odvrnil: »Tiho in korajžno naprej.Če se bomo obotavljali, bodo nemški vojaki streljali na nas«. In tako smo tudi storili.
Ob železniški progi od proseške postaje v smeri proti Nabrežini so bili razporejeni nemški strelci v prvi bojni črti na vsakih 10-20 metrov po dva do trije, pripravljeni na strel. Naš prihod so samo opazovali z naperjenimi puškami. Na naše veliko presenečenje pa nas niso zaustavili, niti nas niso nič vprašali, temveč so nas pustili naprej po cesti proti Proseku. 500-600 metrov nižje od železniške postaje oziroma proge proti Proseku smo naleteli na drugo bojno črto nemških vojakov v strelskih jarkih. Ob strani ceste v zaklonu za zidom in stenami so čepeli vojaki. Slednji so nas zaustavili in zahtevali dokumente. Sam pri sebi sem si mislil, da se bo zdaj kaj zataknilo. Ravno sem hotel pomoliti nemškemu vojaku ponarejeno osebno izkaznico na ime Alojz Brišček, ki jo izdala repentaborska občina in ki je imela pečat nemškega poveljstva v Tomaju, ko se je pri proseški železniški postaji oglasila strojnica. Nemški poveljnik je zakričal vojakom »nieder«, nam pa z roko pokazal proč »weg,weg« in nadaljevali smo pot proti Proseku. Na Proseku pri šoli v Devinščini in sploh po vsej vasi je mrgolelo nemških vojakov in nihče nas ni nič vprašal. Ko smo prišli na Kontovel, nismo videli nobenega nemškega vojaka več.
V Barkovljah nam je nekdo povedal, da je poveljstvo mesta Trst v Barkovljah. Iskal sem ga zaman. Preselilo se je v drugi del mesta, verjetno na Kolonkovec.

Dogajanje 30. aprila, 1. in 2. maja
Zvečer 30. aprila ob 22. uri sem prišel v stik s prvimi patruljami IX. korpusa, in sicer z enoto Vojaške državne varnosti, ki je prišla mimo Opčin čez Žlanjivo ( del Opčin, kjer se dandanes nahaja gasilska postaja) in Selivec v Trst oziroma v Barkovlje. Zjutraj 1. maja v mraku sem opazil, da se iz Rojana po glavni cesti v Barkovlje premika nemška enota s približno 100 vojaki. Verjetno se je ta enota nastanila v kopališču v Barkovljah, od koder so obstreljevali iz štiricevnih topov partizanske enote razmeščene na hribu nad Barkovljami in proti Greti in Trsteniku.
Okrog 7. ure zjutraj so Nemci pod oboki železniške proge v Barkovljah razstrelili nekaj vagonov uskladiščenega streliva za puške. Dva kosa naboja sta padla tudi meni po hrbtu. Še pred 8. uro sem opazil na odprtem morju 5-6 manjših ladij, ki so z nemškim vojaštvom plule proti Gradežu. Topništvo IV. armade je s položajev nekje od Ferlugov do Katinare obstreljevalo ladje in eno tudi zadelo. Okrog 9. ure sem se napotil, ker se je ponudila prilika, v spremstvu kurirke čez Greto po stranskih poteh mimo plinskega skladišča v Rojan.
Štab motorizirane enote IV. jugoslovanske armade se je vselil prav takrat v osnovno šolo v Rojanu. Prijavil sem se poveljniku in se mu dal na razpolago. S pomočjo domačinov so sklicali nekaj brivcev, da so obrili partizane in vojake IV.armade. Tudi jaz sem se dal obriti. Med tem časom so vojaki IV. armade pripeljali v oklepnem vozilu dva nemška oficirja iz postojanke na Sv.Justu, kjer so izobesili belo zastavo in zahtevali razgovor s poveljstvom IV. Jugoslovanske armade. Pod stražo sta se predstavila poveljniku na štabu v rojanski osnovni šoli.
Poveljnik je v moji prisotnosti in vojakov straže postavljal vprašanja v nemščini. Vprašal je, če vesta, da je Nemčija kapitulirala. Nemška oficirja sta molčala. Nato ju je vprašal, če vesta, da so Nemčijo zasedle ruske, angleške, francoske in ameriške čete. Spet sta nemška oficirja molčala. Pa jih je vprašal, če vesta, da je jugoslovanska armada zasedla Trst. Tudi tokrat sta oficirja molčala. In naprej, koliko imajo v postojanki vojakov in s kakšnim orožjem razpolagajo. Ponovno nista nemška oficirja odprla ust. Končno ju je vprašal, po kaj sta prišla in kdo ju je poslal. Ob tem vprašanju se je eden od oficirjev ojunačil in odgovoril, da jim nemška vojaška čast ne dovoli odgovarjati.
Tedaj je pristopil jugoslovanski poveljnik k njima, rekoč: »Ker nočeta govoriti in ker je Nemčija kapitulirala, se nimam z vama kaj pogovarjati« in jima z uniforme strgal vojaške čine in ju dal zapreti v bunker. Svojim vojakom je dal nalogo, da se vrnejo k postojanki in da se boj nadaljuje.
Jugoslovanske vojaške in partizanske enote so prodrle do Videmske ulice. Nemške enote pa so še držale pod svojim nadzorstvom glavno železniško postajo. Okoli 11.ure sem od poveljnika dobil nalogo, da pregledam položaj v smeri trga Dalmacija, Carduccijeve ulice in njene okolice. Ob 12. uri sem bil s spremljevalci na trgu Dalmacija pri kavarni Fabris, od koder smo opazovali položaj. Tam, kjer je do polovice sedemdesetih let stal kiosk, je bil bunker. Neka motorizirana enota je nekoliko prej uničila nemško posadko v bunkerju. Na tleh je ležalo nekaj mrtvih nemških vojakov.
Ob tem času, t.j. okrog 12. ure 1. maja se je meni in mojim spremljevalcem nudil svojevrsten prizor. Sklonjeni pod balkonom kavarne Fabris smo opazovali položaj. Kolikor so nam nesle oči, ni bilo na ulicah žive duše. Na vseh stavbah so bila vrata in okna zaprta in zastrta z odejami in podobnim. Nekje v ulici Geppa ali pri glavni pošti so dvakrat zažvenketala stekla. Sonce je stalo v zenitu in golobi so se plašno spreletavali s strehe na streho. Ta prizor smo opazovali kakih 15-20 minut, dokler nas ni prekinil neki jugoslovanski vojaški oklopnik , ki se je premikal od Goldonijevega trga po Carduccijevi ulici, ki pa je zavil v smeri ulice Crispi. Nato sem se podal s spremljevalci po ulici Romagna sklonjen za zidom proti sodni palači. Proti koncu ulice so nas opazili nemški vojaki iz hiš v neposredni bližini sodne palače v ulici Fabio Severo. Obsuli so nas z ognjem svojih strojnic. Tako so klestili drevesa, da je bilo po tleh vse zeleno. Od tam smo zlezli iz območja strojnic. Spremljevalec, ki je bil bolj zadaj in v varstvu zida, je takoj šel javit na štab poveljstva, da sta prva dva izvidnika padla. Prepričan je bil, da sva drugi izvidnik in jaz padla. To so mi pozneje povedali ob vrnitvi v štab. Med tem časom, bilo je popoldne, je padla nemška postojanka na glavni železniški postaji.
Zvečer 1. maja so nas postavili v zaščitnico s topovi in z okrog 40 mož,med katerimi so bili tudi domačini na črti Greta - Svetilnik za primer, da bi nas nemške enote s Proseka in Opčin napadle v hrbet. Zjutraj 2. maja smo v Barkovljah dobili malo okrepčila, in sicer nekoliko salame, kruha in piva iz zaplenjene nemške vojaške menze. Pri končni tramvajski postaji v Barkovljah na Miramarski cesti je stala čez cesto betonska pregrada in bunker. Na tleh je ležal ubit nemški vojak.
Okrog poldne 2. maja sem vzpostavil stik s komando mesta Trst, kamor sem po ovinkih po mestnih ulicah prišel popoldne. Poveljstvo se je nastanilo v ulici Buonarotti pri vrhu. Prijavil sem se komisarju, tovarišu Francu Štoki, katerega sem dan prej srečal pozno zvečer v Barkovljah in katerega sem poznal še iz leta 1943 v Trstu.
Ob 18. uri je prišlo obvestilo, da je padla nemška postojanka pri Sv. Justu, kjer so izobesili belo zastavo v znak predaje. Poveljstvu mesta Trst se je tisto popoldne pridružil gasilec Leonard Kralj - Meto iz Trebč, odgovoren za oskrbo in stražo.
3. maja so okrog 9. ure najavili prihod novozelandskih oficirjev, podpolkovnika in majorja iz divizije, ki se je pozno popoldne 2. maja utaborila na Miramarski cesti. Poveljstvo mesta Trst je odredilo, da bodo delegacijo sestavljali komisar Franc Štoka, Mario Kocjančič, ki je obvladal angleščino, in jaz. Jugoslovansko armado sta zastopala polkovnik in major, čigar imen si nisem zabeležil. Po predstavitvi sta delegaciji začeli razgovore. Kocjančič je bil delegat in obenem tolmač, jaz pa zapisnikar. Po krajši formalnosti in razgovorih sta se delegaciji sporazumeli, kaj mora vsaka vojska narediti. Delegati IV. armade so povedali, da je jugoslovanska armada že 1. maja zasedla Trst in uničila sovražnika z izjemo dveh postojank, obkolila je mesto Trst in ne dovoli, da bi se novozelandske divizije nastanile v mestu. Ostanejo naj tam, kjer so se utaborile. Ujetniki in vojni plen pripadata jugoslovanski armadi. Zatem sta se delegaciji sporazumeli in sestavili razglas za obsedno stanje. Razglas smo prevedli v slovenščino in italijanščino in ga dali v tiskarno. Popoldne ob 14.uri je razglas bil že nalepljen po zidovih tržaških ulic.
Takoj zatem je prišlo povelje, da se komanda mesta preseli v občinsko palačo na Veliki trg. Poveljstvo je prevzel general Dušan Kveder, za načelnika štaba poveljstva mesta Trst pa so določili polkovnika Vodopivca. Mene so dodelili za pomočnika in zveznega oficirja načelniku štaba poveljstva mesta Trst. Za stražo so nam dodelili nekaj vojakov iz brigade, ki je bila nastanjena v kavarni »Caffè degli Specchi« na Velikem trgu. Okrog 1. ure ponoči je prišlo povelje za premik brigade. Slednja je pobrala svoje vojake in pustila poveljstvo mesta brez straže, tako da sva morala stražiti polkovnik Vodopivec in jaz.
4. maja so se prijavili poveljstvu mesta na vljudnostni obisk razni tržaški veljaki. Jaz sem jih sprejemal in najavljal načelniku štaba poveljstva Vodopivcu. Imen vseh obiskovalcev se ne spominjam. Poveljstvo ni vodilo protokola za tovrstne obiske.Spominjam se pa, da so med njimi bili rektor tržaške univerze, škof Santin in kustos mestnega muzeja. Na poveljstvo so prihajali mnogi občani tako civilisti kot vojaške osebe po informacije, zlasti glede razdeljevanja hrane. Bila je prava reka ljudi. Ker so se povelja in navodila križala, ni bilo lahko dajati ljudem in vojaškim osebam pravilna pojasnila. Skušali smo jim dopovedati, da je prva naloga poveljstva oskrbeti mesto s hrano, razsvetljavo, popravilom cest in železnice, odstranitvijo razmetanega orožja in streliva, odstranitvijo padlih in ubitih itd. Govorili oziroma odgovarjali smo ves dan, tako da sva zvečer imela otečene in suhe ustnice. Pozno zvečer okoli 23. ure, preden sva legla za nekaj ur k počitku, sva prvič po dveh dneh zaužila nekaj hrane, in sicer malo kruha in pol litra vina, vse kar je tisti dan uspel najti gasilec Leonard Kralj.
Dne 5. maja je prišel nov ukaz, da se poveljstvo mesta Trst preseli v stavbo št. 4 na Trgu Oberdan, kjer je začela delovati usklajena uprava zavezniških vojsk, ki je trajala do 12. junija 1945.
Čez nekaj dni so polkovnika Vodopivca premestili na Dunaj kot novega jugoslovanskega poslanika. Za novega poveljnika so imenovali podpolkovnika Podreko, za zveznega oficirja načelniku štaba pa so dodelili zastavnika Oskarja Kureta. Jaz pa sem ostal še naprej načelnik obveščevalnega centra poveljstva mesta Trst.
Kot že omenjeno, je jugoslovanska armada sporazumno z jugoslovansko vlado v Beogradu in anglo-ameriško upravo v Italiji 12. junija zapustila Trst in se nastanila na razmejitveni črti, ki je potekala približno na črti Divača- Senadolice-Štorje-Štanjel oz. Kobdilj. Moja enota, kateri sem prej pripadal, se je umestila v Postojni, pozneje pa se je preselila v Vipavo.

Angel Vremec