Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Ricmanjci okusili krutost okupatorja in Collottijeve tolpe

Ricmanjska mladina okrog leta 1943

Prejeli smo novo pričevanje o dogodkih iz obdobja druge svetovne vojne, tokrat izpod peresa odvetnika Bogdana Berdona. V najstniških letih je v domači vasi Ricmanje marsikaj doživel in videl, kot štirinajstletnega fanta pa so ga proti koncu vojne zaprli v celico pri Kolonji in zatem še v koronejski zapor.

O obdobju pred 8. septembrom 1943 se spominjam nasilnih dejanj nad Slovenci. Ko mi je bilo osem let in sva bila z očetom na Trgu Goldoni v Trstu, me je nek policist oklofutal, ker sem govoril slovensko. Sicer pa je treba reči, da niso bili vsi člani fašistične stranke tako osorni do naših ljudi. V Ricmanjih, kjer sem se rodil in kjer je več desetletij prebivala moja družina, je bil federal Ziani, ki je tudi poučeval v vaški šoli, do vaščanov še kar pošten. Zgodilo se je, na primer, da so vaščani v gostilni na ves glas peli v slovenščini, Ziani pa je prišel zraven in prijateljsko svetoval, naj pojejo tiše. Domačini so to cenili, saj so se zavedali, da bi bil moral federal po takratnih predpisih prijaviti dogodek nadrejenim, ki bi nastopili strogo in kruto zoper Ricmanjce. Ker tega ni storil, je prav gotovo tudi sam tvegal povračilne ukrepe. Zato se je po maju 1945, ko ga je jugoslovanska oblast z drugimi člani fašistične organizacije odpeljala v Borovnico, skupina vaških mož zavzela za njegovo izpustitev in to tudi dosegla. Ziani se je vrnil domov v Trst.
Spomnim se tudi dogodkov po 8. septembru 1943. Tedaj je med italijanskimi vojaki zavladala popolna zmeda. Vojaki so si z uniform trgali čine in se pomikali proti naseljem, kjer so upali, da bodo dobili civilne obleke ali hrano. Nekaj tednov po 8. septembru sva bila z očetom v bližini vojašnice Duca d'Aosta v današnjem okraju Giarizzole. Iz neke odprtine v zidu sva opazila, kako so skoraj konspirativno uhajali oficirji, vsi v civilnih oblekah. Da je šlo za nadrejene, je bilo videti po elegantnih oblekah in pričeskah. Preproste vojake so zapustili v vojašnici, na milost in nemilost prihajajočih nacistov. Italijanska vojska se je v kratkem času razbežala na vse strani in pustila po vojašnicah vso opremo, tudi velike količine orožja. Ljudje so tiste dni prosto zahajali na območje vojašnice in jemali, karkoli so našli. Mi smo pobrali konja, ki smo ga nekaj časa imeli doma in ga nato podarili partizanom.
Kaj kmalu so se v naših krajih pojavili Nemci. Ko smo vaški otroci pasli živino nad Ricmanji, smo opazili divizijo Princ Eugen, kako se spušča po pokrajinski cesti proti Boljuncu. Na nas je kolona v črno oblečenih vojakov naredila strašen vtis. Tedaj se je začela prva nemška ofenziva na Istro, kjer so se že uveljavili partizani. Tudi pri nas so nastajale partizanske enote, zbirališče je bilo v Boljuncu. Naj povem, da je bil odpor povsem spontan in da je v odporniško gibanje vstopilo ogromno mladih.
Nad Ricmanji smo večkrat opazovali, kaj se dogaja v Boljuncu, Dolini in v vaseh, ki so južno od Doline na nasprotnem grebenu. Ko se je razširila vest, da prihajajo nacisti, so partizani ukazali umik iz Boljunca, od koder so se trije kamioni napotili proti Socerbu. Nemški top, ki je bil nameščen prav nad Ricmanji, jih je začel obstreljevati. Prva dva tovornjaka sta zbežala preko Socerba, tretjega pa so zadeli. Jeseni 1943 smo tudi videli, kako sta goreli vasi Mačkolje in Gabrovica nad Ospom. Grozljivo je bilo tudi ameriško bombardiranje Trsta oziroma rafinerije Aquila, saj je nekaj bomb padlo tudi blizu Ricmanj.
Nemška okupacija je bila kruta in ostra. Vojaki so prihajali v vas in osorno ravnali z domačini. Pobirali so hrano, jemali živino. Med hajkami so se Nemci znašali nad nedolžnimi ljudmi in jih odvažali neznano kam. Tako so nekoč odpeljali nekega domačina, Pepija po imenu, ki je bil prepričan, da se mu ne more nič zgoditi. Zatrjeval je, da je na varnem, ker mu nacisti nimajo kaj očitati. Zgodilo pa se je, da je v vas prihrumel nemški kamion, na katerega so naložili več vaščanov, med njimi tudi Pepija. Odpeljali so tudi 12-letno Milko Pregarc, ki smo jo vsi vaški otroci imeli radi. Tovornjak se je oddaljil, Milke in Pepija pa nismo nikoli več videli.
Zelo hudo je bilo v začetku leta 1945, ko je Posebni inšpektorat javne varnosti za Julijsko Krajino (Ispettorato speciale di P.S. per la Venezia Giulia ali »Banda Collotti«) izvedel »očiščevalno akcijo« v Ricmanjih, z namenom, da bi polovil vaščane, ki so sodelovali s partizani. Iskali so tudi mojega očeta. Zjutraj so prišli pred naša zaklenjena vrtna vrata in jih skušali s silo odpreti. Oče je pravočasno pobegnil in se skril.
Collottijevci so pripeljali s seboj vaščana, ki jih je od hiše do hiše vodil k posameznim aktivistom. A nesrečnik ni bil nikakršen izdajalec, temveč žrtev neznosnega mučenja in ustrahovanja. Našega sovaščana so peljali v Rižarno, ga postavili pred gorečo krematorijsko peč in mu zagrozili, da ga bodo živega vrgli vanjo, če ne bo izdal svojih vaščanov. Šele tedaj je omagal. Nihče ga ni zaradi tega obsojal, kajti za njegovo dejanje so bili krivi mučitelji. Banda Collotti je v Ricmanje pripeljala tudi prenosni mučilni stroj, električni stol. Nastanili so se v gostilni Na klancu in jo spremenili v enodnevno mučilišče.
Ker niso našli očeta, so ugrabili mene - štirinajstletnega mulca - in mojo sestro Majdo. Očiščevalna akcija je bila za nas prava grozljivka. Skozi okno vaške gostilne sem opazoval Collottijevce, ki so z brzostrelkami streljali v bližino priletnih ricmanjskih ženic in se glasno zabavali ob smrtno prestrašenih starkah. Akcijo so zaključili tako, da so mene, sestro Majdo in nekaj žensk odpeljali v Trst, na sedež bivše karabinjerske postaje v Ulici Cologna št. 31, kjer so nadaljevali z zasliševanjem in mučenjem. Natrpali so nas v pritlično celico.
Nekega jutra so pripeljali človeka, ki je bil zaradi krvavega obraza in številnih ran nerazpoznaven. Povedal je, da je celo noč visel obešen z zvezanima rokama za hrbtom. Kljub temu je zmogel biti celo duhovit in zaverovan v boljšo bodočnost. To je bil Svetoivančan Ruggero Haas, ki so ga skupaj z ženo Albino umorili pred koncem vojne. Pri Sv.Ivanu je dolgo let deloval krožek Ruggero Haas, ki ga danes ni več.
Prvi maj 1945 se je naglo približeval na vseh frontah. Collottijeva banda pa tega ni opazila in načrtovala je nove očiščevalne akcije po naših vaseh. V kleti karabinjerske postaje na Ul. Cologna so za nas na novo zgradili še ducat tesnih celic. S sotrpini sem nekaj noči prespal v eni od teh ozkih in vlažnih celic, potisnjen ob zid, na katerem je bil svež omet.
Nato so me preselili v koronejski zapor, ki ga je upravljala nemška vojska. Tam sem nekaj časa prebil v samici. Jetniki smo vseskozi trepetali v strahu, da nas odpeljejo v Rižarno. V koronejskih bukvah pa še danes piše, da so me 20. 4. 1945 kot mladoletnega izpustili, ker je prav tistega dne praznoval svoj rojstni dan Adolf Hitler. Iz Ulice Coroneo sem se v Ricmanje vrnil peš skozi Rocol in preko Katinare, skupaj s sovaščanko Marijo Kuret. Hodila sva približno deset ur, saj sva bila izčrpana in lačna.
Čez nekaj dni pa smo radostno zrli v stene nad vasjo in opazovali našo vojsko, ki je hitela, da osvobodi Trst. Skupina ricmanjskih mulcev je s hitrim korakom šla partizanom naproti in se z njimi srečala tam nekje pri Spetiču na Katinari. Približal se nam je mlad oficir in nam prijazno in veselo rekel: »Deca, idite kuči – otroci, poidite domov. Tukaj se strelja.« Meni je bilo še posebej lepo, saj je bil to prvi vojak, ki je bil z menoj prijazen.
Za vso našo skupnost, ki je pod fašizmom in nacizmom hudo trpela, je vzbudil prihod partizanov nepopisno veselje. Občutek svobode se je razširil po tržaškem ozemlju, po Krasu in Bregu. Postali smo samozavestni, po tržaških ulicah smo prirejali shode in povorke, zahtevali smo priključitev Trsta k Jugoslaviji. Vsa energija zatiranega naroda, ki je bila desetletja potlačena, se je naenkrat sprostila in udarila na dan. Dogodki tistega časa so v nas pustili trajen vtis, ki traja vse do današnjih dni.

Bogdan Berdon