Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Srhljiva pripoved lonjerskega dekleta

Milka Čok leta 1945

V nedeljo bodo na pročelju stavbe v Ul. Cologna 6 odkrili spominsko ploščo, ki bo opozarjala, kaj se je med drugo svetovno vojno tam dogajalo. O krutih dogajanjih še krvave pomladi 1945 pripoveduje tudi pretresljivo pričevanje Milke Čok iz Lonjerja, ki ga je zapisala Jagoda Kjuder.

Bil je prvi dan pomladi leta 1945. Imela sem skoraj 17 let. Pred zoro nas je prebudil neobičajen hrup okoli hiše. Gruča »kvesturinov« in »colottijevcev« (agentov posebnega policijskega oddelka v civilu) je prebudila vas z akcijo »rastrellamento«. Po hišnih vratih je močno udarjalo. Oče je odprl vrata in v hišo je stopila skupina oboroženih moških v civilu ter prebrskala vsak kotiček. Kvesturin je v rokah držal seznam družinskih članov: očeta, matere, mene, dveh bratov, ki sta bila pri partizanih in brata Milana, ki so ga Nemci odpeljali. Nagnali so nas v »Dopolavoro«, gostilno na koncu vasi. Tam so zbirali osumljene vaščane, ki so sodelovali v OF. Mene so odpeljali v sobo, kjer so zasliševali in mučili. Vse sem zanikala. Ko so me odvedli iz sobe, me je »kvesturin« surovo pahnil po stopnicah, da sem se zakotalila do konca stopnišča. Oborožen moški je poklical očeta, mater in mene. Vsakemu so dodelili spremljevalca in z naperjeno puško v hrbet gnali skozi vas proti naši hiši, za katero je bil bunker in v njem partizani. Od daleč sem opazila, da se je pri bunkerju zbrala skupina fašistov. Naenkrat nisem več videla ne mame ne očeta. Ustavili smo se pred hišo, kjer je bil bunker. Na tleh so ležali ubiti trije partizani in talec Andrej Pertot, oče partizana, ki pa mu je uspelo zbežati. »Colottijevec« se je ozrl proti meni in siknil: »Dobro jih poglej in nam povej, kdo so!« Okamenela sem in gledala žrtve. Vse sem poznala, a sem molčala. »Ah, nočeš govoriti, torej te čaka ista usoda! Naredi si prostor med trupli in stopi k zidu. Štel bom do tri in če ne boš spregovorila, bom streljal!«
Premaknila sem trupla in stopila mednje. Obstala sem pred zidom in čakala. Spet se je oglasil fašist: »Si pomislila? Govori, govori! Če ne boš govorila, boš kmalu med njimi!« V meni je bila samo ena misel: » Dragi tovariši, če vas žive nisem izdala, vas ne bom tudi mrtve! Z vami bom umrla!« Povesila sem glavo in čakala na strel.
Fašist je začel šteti:: »Ena, dva, tri!« Počilo je. V boku sem začutila toploto. Zgrudila sem se na mrtve tovariše in mislila, da sem umrla. Kot v sanjah sem slišala: »Nisem te ubil. Vstani!« A vstati nisem mogla. Odvlekli so me proč. Proti večeru so pripeljali dva tovornjaka. Na enem je bila zaplenjena hrana in živina. Nam so pobrali vso hrano in dve kravi ter telička. V drugem tovornjaku nas je bilo 42 vaščanov. Odpeljali so nas v kasarno v Ulici Cologna, kjer je imela štab Colottijeva tolpa. Vsi vaščani smo preživeli noč v veliki jedilnici na stolih in mizah. Niso znali kam z nami, saj so bile celice natrpane z ljudmi. Naslednjega dne so nas odvedli na dvorišče. Morali smo sedeti na tleh in ukazali so nam, da moramo gledati v tla. Mimo nas so v verigah stopali drugi zaporniki. Po čevljih in hlačah sem spoznala svojega očeta. Malo sem dvignila pogled, njegove uklenjene roke pokazale, da so ga že mučili. Moške so odpeljali v drugi zapor pri Jezuitih, okrog šestnajst žensk pa nas je ostalo tam. Na oljčno nedeljo se je začelo mučenje. Najprej me je začel zasliševati Collotti. Vsa vprašanja sem zanikala. V mučilnici so mi privezali roke in noge na stol. Začeli so me klofutati, brcati in vleči za kite, da so mi zruli lase. S cigareto so mi žgali kožo okoli ustnic. Zbadali so me z električno žico do nezavesti, potem so me polivali z vodo. Ker nisem govorila, so me posadili stoje na stol. Roke so mi zavezali za hrbet in me zvezali na vrv, ki je visela s stropa. Stol so zbili in jaz sem obvisela na vrvi. Bolečina je bila nepopisna. Začutila sem, kot bi se telo razklalo. Po mučenju so me pahnili na tla med krvave cunje v sosednjo sobo, kjer je bilo nekaj odprtih krst. Bila sem vsa krvava.
Ko sem si malo opomogla, je prišel pome mlad italijanski vojak v civilu in me odpeljal v urad zraven mučilnice. Dali so mi podpisati zapisnik. Moje roke so visele, kot bi bila lutka. Zapisnikar Pigatti mi je privzdignil roko in jo vodil, da je naredila križ. Mladi vojak, ki se je imenoval Paolino in je prihajal iz južne Italije, morda iz Kalabrije, me je odvedel v celico, kjer sem imela oblačila. Preden sem stopila v celico, mi je Paolino spletel kite. Rekel mi je le, da ne smem govoriti in naj v tišini samo poberem cunje. V celici so bile druge Lonjerke. Ko so me zagledale, jih je pretreslo in prestrašeno so zrle vame. V celici je bilo zelo temno, ker je za silo svetila le ena šibka žarnica. Slišala sem samo jok Milke Hass z Nove ceste, ki so jo mučili pred mano.
Paolino me je nato odpeljal v kletno celico. Odprl je vrata. Ven je stopila Albina Hass, jaz pa sem šla noter. (Albina Hass je bila žena Ruggera Hassa, ki so ga ustrelili 28. marca na Opčinah). Celica je bila brez oken in razsvetljave. Merila je približno dva metra za dva in bila je tudi nizka, malo čez glavo. Bila je najbrž komaj urejena, kajti vohala sem svežo malto. Takšnih celic je bilo več. V mojo celico so po mučenju privedli še vaščanko Meri Merlak in Angelo Čač.
Nekaj dni kasneje so me odpeljali v zapor Coroneo. Bila sem zaprta z Rasto Kjuder. Mučil nas je strah, ker so se širile govorice, da od tam peljejo ljudi v Rižarno ali v Nemčijo. Bali smo se zlasti noči, ker so v nočnih urah prihajali po zapornike. Vsako noč je bilo slišati korake in glasove nesrečnikov. Ženske so prosile sv. Florjana, da ne bi končale v peči Rižarne, saj se je šušljalo, da tam zažigajo ljudi.
Nekaj dni kasneje so nas peš odvedli skozi mesto v Rojan, da bi nas naložili na tovornjake. Krvnikom se je mudilo, da bi se nas čimprej znebili, kajti proti Trstu so se že pomikale partizanske čete. Na kolodvoru smo čakali na odhod, do katerega pa ni prišlo.
Spet so nas odpeljali v zapor. Bili so zadnji dnevi meseca aprila. Izvedeli smo, da je Nemčija poražena. Mene so osvobodili nekaj dni pred 1. majem. Moja mama se je vrnila dan pred mano, oče pa se je vrnil iz ječe pri Jezuitih 30. aprila. Tako je prišel 1. maj. Komaj se je začelo daniti, smo opazili prve partizane. Sprejeli smo jih z nepopisnim veseljem. Mojih dveh bratov pa ni bilo od nkoder in nihče ni vedel povedati, kje so. Pozneje smo izvedeli, da sta brata partizana padla 27. septembra 1944.
Drugega ali tretjega maja sem se vrnila v Ul.Cologna, da bi ugotovila, če je v tamkajšnjih skladiščih ostalo še kaj od tega, kar so nam pokradli. Predstavniki Fronte di liberazione so mi povedali, da ni ostalo ničesar, hkrati pa so me vprašali, če v celicah, kjer so bili sedaj zaprti nekdanji ječarji in mučitelji, prepoznam koga od tistih, ki so mene mučili. Prepoznala sem samo Paolina, ki pa je bil z mano vedno prijazen in me je večkrat, ko sem bila v celici po mučenju, peljal na WC, da sem se malo sprehodila. Povedala sem, da je bil Paolino dober človek. Odprli so vrata in ga spustili ven. Zanj sem podpisala in bil je osvobojen. Pred kasarno mi je rekel: »Prendo il primo treno che trovo per il Sud e me ne vado«.
Ko sem pred nekaj leti ležala v bolnišnici zaradi krvavitve možganov in se za las rešila, so mi družinski člani povedali, da nisem hotela jemati zdravil. Hčerka je povedala, da me je spomin spet popeljal v ječo, kjer so me krvniki počasi zastrupljali. Spet sem se rešila: vse je mimo, a spomin ostaja.

Jagoda Kjuder