Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Mama Lucija in oče Ivan sta morala veliko pretrpeti

Družina Zeriali iz Doline leta 1940: od leve Silvana, mama Lucija, sestra Nerina, brat Danimir-Dani in oče Ivan-Vane

V dolinskem pomladnem jutru leta 1944 je pridirjala k nam domov soseda in povedala mami: »Ali veste, da so Nemci prijeli vašega moža Ivana-Vaneta?« Dih nam je zastal: »Ne bodite v skrbeh,« je nadaljevala, »ker mu je uspelo zbežati.«
Res so Nemci ulovili očeta in ga posadili na kamionček, ki je vozil po novi cesti nad Dolino iz Prebenega, a na srečo mu je uspelo skočiti na cesto, medtem ko je bil kamion za trenutek miren. Nemudoma se je zatekel v brajde pod Zgurencem, nad Dolino, ob potoku Peklu. Potok teče pod hišami pod vasjo vse do Glinščice. Oče se je zatekel v kmetijo pod Kroglami pred Boljuncem, kjer se je skril v drvarnico.
Oče v ilegali
Pozneje je našo zaskrbljenost potolažila gospodinja domačije, kamor se je oče zatekel, saj nam je zagotovila, da je z njim vse v redu in da so naše skrbi odvečne. Po tistem dogodku je bil prisiljen živeti v popolni ilegali.
Oče je bil protirežimski aktivist in je vseskozi delal na terenu, s tem da je, zlasti kot kurir po vasi, pomagal in podpiral partizane, ki so se skrivali v gozdovih nad Dolino, od Dagle do Socerba. Prav zaradi tega so ga Nemci že nekaj časa zasledovali in lovili, da bi ga odvedli v Nemčijo. Oče se je v vojnih letih, od leta 1943, skrival po vasi in v njeni okolici ter prihajal domov le na skrivaj. Poleg tega nismo vedeli, kaj nameravajo Nemci z mojim bratom, ki se je skrival doma, kar nam je povzročalo dodatne skrbi.
Prihod collottijevcev
Hudi časi, v katerih smo bili prisiljeni živeti, so dosegli višek nekega novembrskega večera istega leta. Doma smo bili zbrani mama Lucija, petnajstletni brat Danimir, sedemletna sestra Nerina in jaz, ki sem bila takrat stara trinajst let. Oče je prišel po stranskem oknu na skrivaj v hišo, da bi se umil in preoblekel. Mama je dobro zapahnila vrata in pripravila vodo, na okenski polici se je hladila polenta.
Kar naenkrat so neznanci potrkali na vrata. »Kdo je?,« je vprašala mama: »Prijatelj,« je odgovoril moški: »Počakaj, preden odkleneš!,« ji je potiho zapovedal oče, ki je takoj zatem nemudoma zbežal z bratom. Mama je odprla vrata in v hišo so vstopili trije moški. Bili so collottijevci, oblečeni čisto v črno in s klobuki na glavi. Vprašali so, kje je oče: »Ni ga, ni se vrnil,« je urno odvrnila mama: »Kam je šel?« Izmislila si je: »Pri mojem bratu je delal danes.« »Pridi z nami, nam boš pokazala, kje,« so ji mirno odvrnili. Preden so odpeljali mamo iz hiše, je sestra zajokala in se ovila maminih nog. Eden od collotijevcev jo je odtrgal in močno brcnil ob mizo. Jaz pa sem tičala v kotu čisto prestrašena. Za njima so se zaprla vrata. Z mamo so šli do strica. Naposled pa so ju odvedli v vaško kasarno, kjer so bili nastavljeni Nemci.
S sestro sva hoteli k stari mami, a Nemci, ki so imeli konje v sosednjih hlevih, nam tega niso dovolili. Zatekli sva se v mamino spalnico, se objeli in v solzah skušali zaspati, a nama ni šlo. V zgodnjih jutranjih urah je prišla po naju stara mama Urša. Vzela nas je na svoj dom. Strica so iz kasarne izpustili čez noč, mamo pozneje.
Vrnila se je čisto izmučena, na vratu so bile razvidne velike modrice, ki so jih povzročili tuji prsti, ki so jo čez noč dušili. Na nogah so se izpod kože prikazale kosti golenic v curkih krvi. Tepli so jo s puškinimi kopiti.
Kalvarija za družino
Vrnila se je čisto izmučena, trpeča in razočarana. Polente na oknu ni bilo več, šipa pa je bila razbita. Ko je mama opazila, da so hišna vrata zaklenjena, ji je zavrelo. Zagledala je tnalo, na katerem je bila zasekana mala sekira. Vzela jo je v roke in se z njo usmerila k mlademu vojaku, Tirolcu, ki je stal nedaleč od vhoda v našo hišo. Obsedeno mu je kričala: »Gut polenta?,« ob tem pa mu je začela groziti, da če ne bo odprl hišnih vrat, ga bo ubila. Počasi sta jo pomirila strarejši vojak in soseda, ki jo je odvedla na svoj dom. Mladi Tirolec pa se je še naprej čisto preplašeno branil: »No stato io!« (»Ne bil jaz«).
Ne da bi se sploh zavedali dogajanja okoli nas, sva postali s sestro izredno zaskrbljeni. Proti večeru nam je domačin prišel povedat, da se mama nahaja na njegovem domu. Dodal je, da jo je vso trepetajočo našel pod zidom na svoji njivi.
Zame, za sestro in za mamo se je začela kalvarija: nismo vedele kam, saj je bila hiša zaklenjena. Tavale smo od hiše do hiše, gostili so nas velikodušni domačini. O očetu nismo vedele nič. Po desetih dneh je oficir Georg svetoval mami, naj stopi do oficirja živinozdravnika po ključ. Res se je mama opogumila, stopila do veterinarja, ki ji je vrnil ključ. Mi pa smo se končno vrnile na dom. Živele smo v večnem strahu. Vsakič, ki so v vas prikorakali esesovci in colottijevci, nas je starejši nemški vojak Georg obvestil, tako da sta mama in brat nemudoma zbežala iz hiše. Takrat sva šli s sestro k stari mami.
Končno osvoboditev
To stanje je trajalo do zadnjih dni aprila 1945, ko smo kar naenkrat zagledali partizane, ki so korakali iz Socerba in Prebenega proti Dolini. Domače žene so jih čakale na cesti in jim ponujale jedi in pijače, da bi se okrepčali. Z njimi se je vrnil tudi oče.
Njihov prihod nam je vlil neizmerno količino veselja, upanja in seveda olajšanja. Vzdušje je zaživelo, razpoloženje ljudi je postalo vedro, saj so vsi čakali na razglasitev zmage. Z zmago so nam bile povrnjene naše najosnovnejše pravice, saj smo se končno lahko spet pogovarjali v našem maternem jeziku, v slovenščini.

Silvana Zeriali