Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Učo, ki je nad Veliki trg dvignil Titovo fotografijo

Učo Cerkvenič (levo) in Duilio Vecchiet danes.

Sosednja fotografija, ki smo jo pred dobrim letom izbrali, da bi simbolizirala našo akcijo Spomini na maj 1945, se je nepričakovano pojavila tudi sredi letošnjega pomladnega intervjuja v Rovtah. Visela je na domu Pietra Cerkveniča, ki ga vsi poznajo z imenom Učo, reproducirana pa je bila tudi na rdečem letaku in posterju Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki ju Učo skrbno hrani.
Danes devetinosemdesetletni Učo je 3. maja 1945 stal na tržaškem Velikem trgu v družbi tržaške mladine in partizanov. Množico deklet in fantov je v svoj objektiv ujel Mario Maganja (po nekaterih virih pa fotoreporter Edi Šelhaus) in nam podaril najbrž eno najlepših fotografij iz pravkar osvobojenega Trsta. Na posnetku je v prvi vrsti upodobljen tudi Učo, triindvajsetletni fant, ki na visokem lesenem drogu dviga portret maršala Tita.
»Fotografijo mi je dal prijatelj Mirko, ob meni je stopala tudi sestra Tina, tu sta bili še Orelia in Giuditta-Dita, partizan, ki sedi na konju, pa je v tistih dneh spal na našem domu v Rovtah,« nam je ob pogledu na fotografijo Učo pojasnil na tistem istem domu, v katerem se je rodil pred skoraj devetdesetimi leti in v katerem še danes živi z ljubljeno ženo. »Zakaj niste prišli pred tridesetimi leti? Sedaj sem star, vse sem pozabil,« je potožil.
Kljub temu pa se mu je k sreči marsikaj vtisnilo v spomin. Učo je prepričan, da je preživel vojno, ker je bil zaposlen kot gasilec v arzenalu in nekaj časa delal tudi v Pulju. V ladjedelnici Sv. Marka je nato delal celih štirideset let, aprila 1945 pa je bil v domačih Rovtah. »Na zadnji aprilski dan smo opazovali, kako so po Montebellu skakali partizani. Od daleč so bili videti kot kozice ...« Partizani so spravili v beg tudi nemške vojake, ki so za čuvali topove za bližnjo katinarsko šolo. Tudi sam pa je z nekaterimi vrstniki razorožil nekega vojaka. »Vojaka ...vzeli smo mu orožje, on pa nam je hotel dati tudi malico. Na videz je imel petnajst let ...
Spominjam se, da smo razobesili zastavo, partizani pa so potem spali po naših hišah. Moje sestre in sestrične so jim umile obleke, bili so polni uši ...medtem ko so čakali, da se posušijo, so bili pod plašči nagi. Že med vojno so partizanom šivale hlače in titovke iz kapotov.«

Tistega 3. maja so se mladi z Rovt in Kolonkovca peš podali proti tržaškemu Velikemu trgu v družbi teh partizanov. »Na Korzu so nam eni metali cvetje, drugi pa nočne posode,« Učotov spomin dopolni njegov mlajši bratranec Diulio: del Trsta je bil vesel prihoda partizanov, del ga je zavračal. »Na trgu pa je bilo res zelo veselo!«
Učo se spominja, kako je šel na prefekturo in tam vihtel zastave, Duilio pa je z velikega balkona na množico na trgu spuščal razne letake; baje so v njegove roke prišli iz Loga in Ricmanj. »Mimo trga so se pripeljali tudi Američani. Eden je proti nam vrgel velik hleb kruha, ki je fanta zadel v glavo. Ne vem, koliko dni je imel črno oko!«
V tistih dneh je Učo prvič stopil v Rižarno in bližnjo tovarno žarnic. Nekateri vaščani so bili že prej tam, da bi odnesli orožje, ki so ga zapustili Nemci. »Povsod je bilo polno osebnega perila, čevljev, las, krvi.«
Učo pravi, da se med vojno ni govorilo o Rižarni, čeprav se je iz nje večkrat dvigal smrad. Smrada se spominja tudi Duilio, ki je obiskoval šolo pri Sveti Ani. Tisto šolo Marica Gregorič Stepančič, ki je bila veliko desetletij kasneje, ko je bila vojna mimo, požgana. »Ko je preveč smrdelo, nam je maestro Sancin rekel, naj zapremo okna. Bil je dober učitelj, šele kasneje smo izvedeli, da je bil slovenskega porekla.
V Rovtah pa je med vojno delovala tudi ilegalna šola. V gostilni Bako sta nas na skrito poučevala Stanko Skrinjar in Laura Abrami.«

Poljanka Dolhar