Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Važno je imenovati se ... Riko!«

Riko Majovski

Riko Majovski z Devinščine je zaznal prihod svobode ob koncu druge svetovne vojne z obraza velikega osla. Žival je imela vprežen protiletalski mitraljez na kolesih. Nemški vojaki, pa tudi nekaj Čehov je bilo med njimi, so osla in vprego gnali iz protiletalske baterije na Proseku. Riko in nekateri njegovi vrstniki so jih poznali, ker so jih kot todterji, prisilni delavci, videvali vsak dan. Vprašali so jih, kam odhajajo. Proč! so jim odgovorili. Gospod Riko se dobro spominja datuma. Bila je nedelja, 29. aprila. Tistega dne je šel s prijatelji v kino Ana, kinodvorano med Prosekom in Kontovelom. Odhajajočo kompozicijo je opazil po izhodu iz kina, a ni takoj razumel, kaj tisti odhod pomeni.
»Takrat nismo imeli informacij o fronti. Šele ponoči in naslednji dan, ko smo slišali, kako so Nemci streljali s topovi in mitraljezi v smeri proti Sežani, smo doumeli, da so partizani blizu, zelo blizu. Pozneje smo izvedeli, da so na Rouni že čakali v zasedi,« se je spominjal 66 let po nepozabnem dogodku.
V vasi je vladal pravi kaos. Nemci so tekali po vasi, kot da ne bi vedeli, kaj bi.
Domačini so se pred streljanjem skrili v Pečino, naravno podzemsko zaklonišče blizu Balanca. Dan kasneje se je streljanju proti Sežani pridružilo drugo streljanje: z Božjega polja proti Proseku. Mladi Riko je doumel, kaj se dogaja. Nemci so pri Božjem polju zgradili protitankovsko cementno oviro: vrsto treh stebrov na eni strani in jašek na drugi strani ceste. Ko so zavezniški tanki prispeli na Božje polje, so se morali ustaviti. Vojaki, Novozelandci, so morali preveriti, ali je območje minirano, v tem času so s tankovskim topom ustrelili proti Proseku. Kake pol ure pozneje so prispeli v vas. »Prišli so osvoboditelji!« so kričali domačini.
»Malo pozneje je iz smeri Opčine pripeljalo vozilo z narisanim Rdečim križem. Taka vozila so imeli Nemci. Vaščani so se ustrašili, a strah se je prelil v veselje, komaj so na prednjih blatnikih zagledali sedeča domača partizana, Pepija Bezina in Delka Metliko, oba oborožena z brzostrelko. Novozelandci so “prehiteli” partizane za pičle pol ure,« se je živo spominjal Riko Majovski.
Novozelandci so Nemce, ki so do nekaj ur prej vladali v vasi, ujeli in zaprli. »Bilo jih je kakih petindvajset. Mi, mladi fantje, smo jih šli gledat, bili so kot živali v kletki.«
Dan pozneje ali dva je prispel na Prosek partizanski komandir in se z vodjo Novozelandcev domenil, da odpelje nemške ujetnike »na ogled nekega kraja tam v bližini.« Komandir jih je - s četo partizanov - odpeljal nemške ujetnike po cesti v smeri proti Opčinam do odseka, kjer se cesta odcepi, z openske strani, proti Briščikom. Na nasprotni strani, proti kontovelski gmajni, je bil gozd borovcev. Tam so Nemci nekaj dni prej, ko so bili že v razsulu, prestregli partizansko enoto in deset ali enajst partizanov obesili na borovce. Partizanski komandant je nemškim ujetnikom pokazal, kaj so njihovi kameradi storili dejansko zadnji dan vojne, in jih nato odpeljal nazaj proti Proseku, do Velike roune. Na območju za sedanjo trgovino Lanza, v eni od ograd, so se ustavili. Nemški ujetniki so se morali postrojiti v vrsto. Komandant je vprašal ujetnike, ali je med njimi kdo, ki ni Nemec. Iz vrste se je slišal glas: »Jaz sem Poljak. Mojo domovino so zasedli in me prisilili, da sem prišel sem, sicer bi me odpeljali v lager.« Poljak je lahko stopil iz vrste, ostale so z rafalom pokosili. Potem jim je Zadnjik, Prosečan, pobral, kar se je dobrega pobrati dalo, in jih zvozil do jame na gmajni, na območju blizu sedanje zgoniške obrtne cone, kakih sto metrov proti proseški postaji. Tja so končali nemški ujetniki, se je spominjal gospod Riko in pripomnil: »Ko bi morebiti Italijani stikali za to jamo, bi gotovo začeli obtoževati, da so v globel končali nedolžni Italijani ...«
Riko Majovski je letnik 1928. Ob kapitulaciji Italije je bil star 15 let. Takrat so se številni mladi fantje s Proseka, najstniki, kako leto starejši od njega, odločili, da gredo v partizane. Tudi Riko je hotel z njimi, a ga nona ni pustila. Kdo pa bo skrbel za vrt, za njivo, za tri vinograde? ga je zaustavila, potem ko se je tudi domači Vittorio pridružil partizanom.
Riko se živo spominja tistih fantov: Milko Ferfolja »Pinkov«, Ferruccio »Ukčev«, Ivan Ferfolja. Med njimi je bil tudi njegov vrstnik, letnik 1928, Marjan Štoka, mlad partizan, ki so ga Nemci ulovili v začetku januarja 1944 in ga po strahovitem mučenju, med katerim ni izdal soborcev, obesili v Štorjah pri Sežani. »Sedem ali osem mladih Prosečanov je takrat odšlo v partizane, a nihče od njih se ni vrnil domov. Marjan Štoka, najmlajši, je umrl mučeniške smrti na nemških vislicah, Ivan Ferfolja, pomagač strojničarja težke brede, je umrl v akciji; prav tako Milko Ferfolja; Ferruccio “Ukčev” je umrl v Golem vrhu, domobranci so streljali z zvonika nanj.« Prosek je v partizanski vojni žrtvoval celo generacijo mladih fantov.
Riko je ostal doma, pomagal domačim in delal pri nemški prisilni organizaciji Todt. »Na območju proseške železniške postaje smo zgradili šest bunkerjev. Tri v Šeginovem dolu, enega ob cesti za postajo, enega v Mornjaku, prav pri postaji, enega pa v bližini sedanjega spomenika desetim obešencem. Nemci so hoteli z njimi zavarovati tisto območje.«
Prav tam, pri železniški postaji, v nemškem taborišču se je zgodil eden najbolj krutih zločinov med nemško zasedbo. »Taborišče so zgradili, da bi tam zaposlili mlade in tako preprečili, da bi odšli v partizane,« je pripovedoval Riko Majovski. Tudi on je tam delal, a tistega 29. maja 1944, mu je odgovorni njegovega delovnega odreda, Tržačan, dovolil, da je šel pomagati mami nabirat češnje v breg. »V taborišču so že dan prej potekale priprave na obešenje desetih talcev, a mi tega takrat nismo vedeli. Ob dve bližnji baraki so dali namestiti dva lesena droga, na njiju so pritrdili kakih šest metrov dolg drog. Ko smo odgovorne vprašali, čemu bo ta prečni drog služil, so nam odgovorili, da bo za telovadne vaje.«
»Naslednjega dne, ko sva se z mamo opravljala v breg po češnje, je na Prosek pripeljala kolona treh nemških vozil. Spredaj je peljal odkrit vojaški džip z nemškimi vojaki, za njim tovornjak s ponjavo, na koncu pa spet džip z nemškimi vojaki in fašisti. Mislil sem, da se pripravlja racija, da so vozila namenjena v Repnič. Šele po vrnitvi iz brega so mi drugi mladi fantje, ki so bili prisiljeni prisostvovati dogodku, Drago Ukmar, Viktor Metelko, Slavko Luxa, povedali, kaj se je zgodilo. Bilo je strašansko.« Nacifašisti so iz represalje za uspešno partizansko akcijo obesili deset nedolžnih talcev, ki so jih bili prepeljali iz koronejskega zapora.
Na Proseku in na Devinščini je gospod Majovski znan in poznan kot Riko. Ob začetku pogovora, na vprašanje, ali je prav imenovati ga Riko ali Rihard, je Majovski razkril, da se ima prav domačemu imenu Riko zahvaliti, da se je rešil tragedije nemškega taborišča. Bilo je novembra 1944. Nemcem je uspelo dobiti seznam ljudi, ki so sodelovali s partizani. Med njimi je bil tudi Riko. S tem imenom so ga vsi poznali v vasi. Uradno pa se je pisal Enrico. Ko so prišli Nemci in iskali Enrica, se Riko, seveda, ni javil. Nemci so odšli, ne da bi tega Enrica tudi našli. Tiste, ki so jih v tisti akciji odkrili, so nato odpeljali v koncentracijska taborišča, velikanska večina se jih ni vrnila domov.
Tako se ima gospod Majovski svojemu domačemu imenu zahvaliti, da je ostal doma in preživel drugo svetovno vojno. Ob njegovi zgodbi bi se Oscarju Wildeu zasvetilo: »Važno je imenovati se ... Riko!«

Marjan Kemperle