Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Med korakanjem proti Trstu so mi naročili, naj grem na Koroško ...«

Lojzi Kapun (desno) z zdravnico Pavlo in Srečkom Orlom

»Prvega maja 1945, ko smo s štabno četo IX. korpusa korakali proti Trstu, so mi naročili, da moram na Koroško, češ da moram jeseniško-bohinjskemu odredu oddati pošto. Spominjam se, da sem v nahrbtniku nosil pisalni stroj. Prihajali smo z Vojskega, v Koprivi na Krasu pa smo z Alojzem Žagarjem z Mosta na Soči in Vidmarjem iz Vipave odrinili proti Koroški,« pripoveduje Alojz (Lojzi) Kapun s Proseka, danes 86-letnik. Vrnitve domov 1. maja 1945 tako ni dočakal; po dveh dneh je z ostalima dvema tovarišema dospel v Podkoren, kjer je oddal pošto, in se naposled pridružil jeseniško-bohinjskemu odredu, ki je bil namenjen na Baško jezero na Koroško. »Nisem vedel, kaj se medtem dogaja v Trstu. Pri Mostu na Soči smo srečali slovenskega vojaka, ki je služil pri Angležih. S tovornjakom nas je odpeljal naprej: prek Bovca, Bleda, Kranjske Gore smo prišli v Podkoren, odkoder smo krenili proti Koroški.« 16. maja so partizani pri Baškem jezeru zasedli tovarno pašte. »Tam smo zbirali orožje, ki pa ga ni bilo veliko. Nemci so namreč moške poslali na fronto, v vaseh pa so ostale zato večinoma ženske. Veliko je bilo vdov.« Koroško je Kapun zapustil z odredom 21. maja; šele pred kratkim je ugotovil, da je Tito podpisal pakt o zapustitvi Koroške že 18. maja, vendar tega partizani niso vedeli. V Jugoslavijo so se tako vrnili šele tri dni po podpisu: v Podkorenu so pričakali prihod IV. armije, nato pa je Kapun z ostalimi partizani jeseniško-bohinjskega odreda odšel v Ljubljano, kjer se je pridružil Korpusu narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ). Mobilitiran je bil do 16. decembra 1946.
Partizanom se je prvič pridružil 13. septembra 1943, po nekaj dneh pa se je vrnil spet domov na Prosek. Nemška tankovska divizija Prinz Eugen je namreč napadla Vipavo, tako da je bil prehod partizanov do Trnovskega gozda nemogoč. S Kapunom so se v začetku oktobra domov vrnili še Mario Puntar (Guc), Danči Čuk (Čukov) in Nino Conte (s Kontovela).
»Po vrnitvi domov sem postal obveščevalec: razobešal sem prevsem protinemške plakate po naših vaseh. Pridružil sem se bratrancu Ivanu Ukmarju (Trbunašu), ki je bil prav tako obveščevalec, član vojske državne varnosti (VDV), ki je bila zadolžena za delo na terenu.« Previdnost je bila poglavitna pri terenskem delu. Nekega dne, ko so Ukmarja ranili v Barkovljah, je Slovenec pritekel h Kapunu in mu to hitro sporočil. Iz previdnosti, saj bi lahko šlo za zaroto, je Kapun odvrnil, da ne pozna nobenega tovariša. Šele ko je Slovenec ponovno pritekel k njemu in mu rekel »Iščudada«, je Kapun ugotovil, kdo je bil ranjen. Ivana Ukmarja so namreč prijatelji poimenovali Iščudada po vratarju čedajske ekipe - med pašo je Ukmar namreč branil gol. Kapun je k Ukmarju poslal zdravnika Dolianija; iz Barkovelj so ga nato odpeljali do slovenske družine, ki je živela na drevoredu Sonnino. Tam naj bi Ivan okreval, a so ga kmalu izdali in odpeljali v koronejski zapor. Kot talca so ga ustrelili na Opčinah aprila 1944.

Posebni bataljoni
Kapun se je v partizane vrnil 3. marca 1944, leto prej, 8. marca 1943, pa je moral z ostalimi slovenskimi primorskimi fanti letnikov 1924, 1925 in 1926 v Aquilo v posebne bataljone. Tu se je pridružil 10. četi, v kateri so bili zbrani še mladi iz Pivke in Brkinov. Tam je bil pevovodja: »Peli smo partizanske pesmi Kovači smo, Hej brigade, tenenteju Pane pa je bila zelo všeč melodija pesmi Nabrusimo kose, ki smo jo večkrat prepevali, ko smo korakali po Aquili. Večkrat mi je zakričal: “Capponi, la nostra canzone!” (Capponi, našo pesem) in že sem intoniral našo Nabrusimo kose. Tenente pa ni vedel, da gre za partizansko pesem. Ko mu je čez čas nekdo to pojasnil, je petje te pesmi prepovedal. Od takrat smo morali peti “Cara mamma sono richiamato”«.
Prvi pobeg iz Aquile avgusta meseca se je izjalovil, tako da so Kapun in ostali Abruce zapustili šele po kapitulaciji Italije. »Ker so nam povedali, da pri Mestrah Nemci preusmerjajo vlake v nemška koncentracijska taborišča, smo pred Mestrami izstopili in nadaljevali pot peš. Le Slavko Štrekelj ni upošteval svarila in pot nadaljeval z vlakom. V Mestrah pa so ga Nemci res aretirali in ga odpeljali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo.« Potovanje proti domu se je zaključilo po dveh dneh v Grljanu: Kapun je šel le mimo doma, nato pa nadaljeval pot v partizane. Bil je 13. september 1943, ko se je Kapun prvič hotel pridružiti partizanom.

Spet v parizane
Po prvem neuspelem poskusu se je Kapun pridružil partizanom 3. marca 1944. Iz previdnosti je pred odhodom vsem napovedal, da gre po drva. »Z Marijo Husu - Libertovo sva na voz naložila sekiro in odhitela v Griže. Ona je nato tam ostala, jaz pa sem odhitel naprej v slovensko Gabrovico, prek Velikega dola do Štanjela, kjer sem se pridružil južnoprimorskemu odredu.« Postal je član čete - Ivota četa - ki je bila zaščitna četa IX. Korpusa na osi Lokva - Čepovan - Cerkno.
Sredi julija 1944 je potekala ostra nemška ofenziva na področju Trnovskega gozda, Banjske planote, Čepovana in Šentviške gore. Osemindvajset tovarišev je umrlo, veliko pa jih je bilo ranjenih, med njimi tudi Kapun, ki so ga 26. junija 1944 ranili v glavo. Ves okrvavljen, a še pri močeh, se je s skupino ranjencev umaknil na vrh hriba Vrše, tam pa so vsi pričakali prihod bolničarjev partizanske bolnice Pavle. »Zgani se, cesta je grda in kmalu se bo stemnilo,« je ranjenega Kapuna pozval bolničar, čigar glas je takoj spoznal. Bolničar je bil namreč bratranec Ivan Cibic s Proseka, kar je Kapuna razveselilo in mu olajšalo bolečino.
V bolnici številka 1, ki je delovala pod okriljem bolnice Pavle, je Kapun preživel približno dvanajst dni. Čeprav so mu partizanski zdravniki zagotovili, da so mu iz rane odstranili čisto vse, je moral Kapun leta 1946 še na eno operacijo. Po okrevanju v partizanski bolnici je pomagal odpeljati ranjence v Loško dolino, od koder so jih nato odpeljali v Bari Teranese.
Nekaj mesecev pred koncem vojne, decembra 1944, je Kapun prestopil v štabno četo IX. korpusa, kjer je bil kurir. Ko se je pet ameriških vojakov ponesrečilo v okolici Kanina, je Kapun po ukazu oficirja Ivana Puntarja odšel ponje. Poljaka, ki je ostal uklenjen na vrhu Kanina z zmrznjenimi palci, je moral odpeljati v Gorenjo Trebušo, kjer je naposled Kapun ostal tri mesece in spoznal Julko, hčerko hišnega gospodarja, pri katerem je živel. Prijateljico je še po vojni večkrat obiskal.

Konec vojne
Konec vojne je Kapun pričakal na Koroškem, nato pa se je v Ljubljani pridružil KNOJ-u, kjer je imel različne zadolžitve. Med drugim je iz Štorij v Ljubljano pripeljal Lovra Hacina (komandanta policije v Ljubljani in kolaboracionista), Leona Rupnika (generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva) in SS-Obergruppenfurherja Erwina (SS-generala v Ljubljani). Vsi trije so bili pod angleškim nadzorom, 2. avgusta 1946 pa so jih izročili jugoslovanskim oblastem. »Šli smo mimo Kongresnega trga in spomnili Hacina, da je on lajal na ljudi.« Kapun je varoval njihov proces, t.i. Rupnikov proces, ki se je začel 21. avgusta, končal devet dni kasneje, ko so bile izrečene vsem trem smrtne kazni.
Pred vrnitvijo domov je bil še drugič ranjen: »Med lovom na belogardiste sem bil 12. avgusta 1945 v Velikih Laščah ranjen v pljuča. Tri mesece sem okreval v ambulanti KNOJ-a, na Večni poti v Rožni dolini v Ljubljani, naslednje tri mesece pa preživel na bolovanju na Bledu.«
Domov na Prosek se je vrnil 16. decembra 1946. V vasi, kjer še vedno živi, je bil vedno aktiven v vaških organizacijah, po vojni pa je bil tudi eden glavnih pobudnikov postavitve proseškega spomenika padlim borcem v NOB.

Veronika Sossa