Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»V Lonjerju so bili že partizani: ne morem povedati, kakšno je bilo naše veselje ...«

Dora Rapotec (desno) in Olga Družina med našim pogovorom

Tudi Boršt je poln spominov na maj 1945, predvsem pa na zadnje krute mesece vojne. Vsak starejši prebivalec hrani svoje, marsikateri pa so skupni. Na primer tisti na zasnežen januarski dan, ko je leta 1945 zloglasna fašistična banda Collotti obkolila Boršt in Zabrežec, ker je iskala bunker, ter po nečloveškem mučenju odpeljala okrog trideset moških in žensk.
Med njimi je bila tudi Dora Rapotec. »Dobro se spominjam tistega 10. januarja 1945. Odvedli so nas v gostilno Pr'Ljeni, bila je polna ljudi. Peljali so me v sobo, v kateri je bil tudi Gaetano Collotti. Z mučilnim strojem in cigaretami so me pekli po obrazu ..., ko so me izpustili, nisem mogla stati na nogah.«
Tudi njen sosed Jordan Zahar je bil žrtev Gaetana Collottija, komisarja posebnega inšpektorata javne varnosti, ki je sodeloval z nemškim okupatorjem. Tistega Collottija, ki ga je posthumno, leta 1954, italijanska republika celo odlikovala z bronasto medaljo ... Jordanu so Collottijevci najprej zbili nekaj zob (»spominjam se krvi na belem snegu«) nato so ga v gostilni mučili z električnimi sunki.
Kamion, ki je trideset vaščank in vaščanov odvedel v Trst, je v danih pogojih predstavljal skoraj odrešitev ... Odpeljali so jih v veliko stavbo v Ulici Cologna, kjer je bil sedež inšpektorata. V njej bo morda pokrajinska uprava uredila spominski muzej, na pročelju pa od lani visi vsaj večjezična spominska plošča.
»Vrgli so nas v vhodno vežo. Ranjenci so tu ležali na “štrmacih” in mi smo z njimi čakali, kaj bo iz nas.« Gospa Dora je v Ulici Cologna ostala 10 dni, nato je morala v zapor k jezuitom, kjer je preživela 40 dni; v ulico Cologna se je vračala na spraševanja, kjer so jo še dalje mučili. »Prijateljice so prihajale pod naše okno, včasih smo izmenjale kako besedo. Nato so me odpeljali v Koroneo. Tu sva s prijateljico Julko potihoma tudi pele partizanske pesmi. Nekega dne naju je slišal tudi Franc Uršič Joško: s posredovanjem prijaznega kuharja smo si začeli izmenjavati pisemca in manjša darila. Pisma so objavljena v knjižici, ki jo je stricu Francu posvetil Zdravko Likar.« (Videmska založba Kappavu pa ravno v teh mesecih pripravlja podobno italijansko publikacijo o Francu Uršiču Jošku, ki je umrl v Rižarni).
30. aprila popoldne, so se vrata koronejskega zapora za Doro odprla. »Dali so nam eno plahto in napotile smo se po Ulici Giulia proti domu. Nemci so bili brez orožja, v Lonjerju so bili že partizani: oh, zlati fantje, ne morem povedati, kakšno je bilo naše veselje. Ko sem prišla domov pa je bilo še večje!«
Dorina prijateljica Olga Družina pravi, da je srečna, saj ni doživela nič tako hudega. Vojno je preživela doma, bila kurirka, prenašala pošto, včasih pa tudi bombe. Seveda, tudi terencem ni bilo lahko, pa vendar ...
Prvega maja sta obe šli peš v Trst, na Veliki trg sta se vrnili tudi 3. maja. »Spominjam se, da smo se v povorki spuščali že po Ulici Fabio Severo,« pravi Dora.»Peli smo, plesali kolo po cesti. Bilo je nekaj res lepega!«
Jordan Zahar se je v rojstno vas vrnil 4. maja. Tistih prvih mogočnih manifestacij na Velikem trgu ni doživel, zato pa je bilo njegovo presenečenje res veliko, ko je dobil v roke pismo tržaške škofije, ki je naznanjalo, da je 7. aprila umrl v Rižarni. K sreči ni bilo tako ... v neki vreči v Rižarni so našli le njegov osebni dokument, ki so mu ga bili zaplenili v koronejskem zaporu ...

Poljanka Dolhar