Josip Broz - Tito

Josip Broz - Tito

Titova Jugoslavija, politična mojstrovina, ki ni zmogla preživeti

Zastava na pol droga na pročelju tržaške občine ob Titovi smrti

Raziskovalcu, ki gleda na preteklost z zadostno odmaknjenostjo glede na svoje pripadnosti in preference, Titovo delo težko izpade drugače kot politična mojstrovina. Ponovno zediniti južne Slovane po propadu kraljevine Jugoslavije in državljanski vojni, ki je sledila italijansko - nemški okupaciji; zopet vzpostaviti jugoslovansko državo, razširjeno na dobršen del ozemelj, za katera so se zavzemala narodna gibanja; uveljaviti v mednarodnem merilu spoštovano državo, ki je bila obenem sposobna nepričakovane avtonomije; upreti se je Stalinovi obsodbi in ustvariti za državo povsem izviren položaj v kontekstu hladne vojne; to so dejanja, ki prispevajo k oceni, da je bil opravljen enkraten podvig. Vse to pa ni bilo dovolj, da bi državi zajamčilo preživetje v drugačni mednarodni fazi, kot je bilo obdobje po koncu hladne vojne in komunizma. Ali je šlo za nemogoč načrt ob upoštevanju moči centrifugalnih silnic, prisotnih med južnimi Slovani, ali za realističen projekt, ki je propadel zaradi storjenih napak, to je vprašanje, na katerega lahko odgovorijo zgodovinarji, ki so boljši izvedenci za balkanski prostor. Kar je vsekakor očitno, je človeška cena celotne operacije, pri kateri je treba sicer upoštevati destruktivni naboj, ki se je sprostil v teku celote izkušenj, ki so si sledile - tuja okupacija, osvobodilna vojna, državljanska vojna - v okviru katerih je nastala Titova strategija. V tem pogledu predstavlja delo Tita in njegovih sodelavcev zgleden primer binoma vojna-revolucija, ki je zaznamoval evropsko dvajseto stoletje, zlasti na vzhodni strani kontinenta, kjer so zaporedne epopeje uničile in ponovno v krvi oblikovale krajevne družbe.
Navsezadnje je to tisto, kar je od Titove politike najbolj ostalo v zavesti Tržačanov in splošneje ljudi Julijske krajine, tudi če so to po navadi izrazili drugače. Seveda sta pojma »Tržačani« in »ljudje Julijske krajine« zelo netočna, ker se za njima skrivajo zelo različne pripadnosti in politična pričakovanja. Iz nekega vidika pa bi lahko rekli, da so v teku prejšnjega stoletja vsi ljudje teh krajev poskusili odločiti, v okviru katere zgodovine želijo biti. Za tiste »italijanskih čustev« ne glede na to, kako so si jih ustvarili po dolgi habsburški idili - srednjeevropski in mediteranski obenem -, je izbira šla v smer zgodovine Italije ter Zahoda. In to zgodovino, z njenimi logikami civilizacije in hegemonije, so skušali vsiliti tudi zaledju. Pretenzija je bila drzna in se je slabo končala. Tako so bili sredi štiridesetih let potegnjeni v drugo zgodovino, o kateri so vedeli malo, in to kar so razumeli, jim je vzbujalo grozo: ne brez razlogov, kajti cene, ki jih je nalagala, so bile visoke. Tito je bil z vsem učinkom, ki ga v slabem in dobrem lahko naredi okoli sebe močna vodilna osebnost, simbol te nove zgodovine, oziroma preobrata, ki je brisal preteklost in načrtoval drugo prihodnost. Torej se je proti Titu in v njegovem imenu vodil dobršen del srditih političnih bitk dolgega povojnega obdobja, njemu so bile pripisane zasluge in krivde za politične izbire, ki so odločale o usodi julijskih ozemelj. Položaj se je še bolj zapletel po letu 1948, ko je razkol s Stalinom naredil konec temu, kar je še ostajalo od »italijansko-slovanskega bratstva«. To so bila leta, v katerih so Titova dejanja v Trstu dosegla zgodovinski minimum, ko je najhujša nadloga julijskega italijanstva dobila še obrise »titofašista«. Še enkrat je Trst, zgodovinski kraj, ki so ga prečkale meje, pri živem mesu občutil še drugo od velikih izkušenj dvajsetega stoletja, namreč tragično ostrino odnosov znotraj komunističnega sveta, iz katerega se tedaj še ni povsem izvil.
Potem sta popuščanje napetosti in normalizacija na srečo pomirila duhove. To seveda velja predvsem za tiste, ki ne nosijo s seboj spomina na žrtev v družini ali na izgubljeno zemljo, kajti ločene spomine lahko olajšajo samo zamenjave generacij. Kakorkoli že, otroci tistih, ki so izkusili burna povojna dogajanja, so hitro pozabili na gesla, ki so jih njihovi starši pisali po zidovih. Vnuki pa niso več uspeli prebrati velikih kamnitih napisov, postavljenih ravno nad mejne prehode, ki so obdajali klavstrofobni privesek tržaškega ozemlja, ki ga je desetletja blažila percepcija o najbolj odprti meji v Evropi.

Raoul Pupo