Josip Broz - Tito

Josip Broz - Tito

»Za Titom žalujemo z enako bolestjo kot naši rojaki v matični domovini«

 Ravnatelj Josip Pečenko govori na svečanosti v rojanski šoli Bazoviški junaki.

Tito je umrl na nedeljo, 4. maja pred tridesetimi leti. Njegova smrt je bila pričakovana, agonijo zadnjega izmed velikih državnikov, ki so izšli iz druge svetovne vojne, je dan za dnem spremljal svetovni tisk. Po nekaterih vesteh je bil klinično mrtev že prej, a vesti niso sporočili v javnost, dokler ni bilo vse do potankosti pripravljeno za pogreb, ki je bil po oceni svetovnega tiska eden najveličastnejših v povojnem obdobju. Udeležilo se ga je preko sto najvidnejših državnikov vsega sveta, kar je bil nedvomno odraz ugleda, ki si ga je v svetu pod Titovim vodstvom pridobila Jugoslavija kot ustanoviteljica in voditeljica gibanja neuvrščenih držav.
V številne spominske svečanosti se je nmožično vključilo tudi naše zamejstvo. Na ponedeljek, 5. maja, je izšla posebna izdaja Primorskega dnevnika z vestjo o Titovi smrti in njegovim življenjepisom. Še prej, v nedeljo, na dan smrti, se jena tržaškem sedežu SKGZ v večernih urah zbralo na desetine mladincev, ki so v nočnih urah prelepili mestno središče s slovenskimi in italijanski plakati v spomin na Tita. Seveda so bili plakati lepljeni vsevprek in ne le na za to določena mesta. Akcija je bila bliskovita, množična in učinkovita, policija je bila povsem presenečena, več mladincev se je znašlo na kvesturi. Sredi noči so vrgli s postelje načelnika političnega oddelka, sicer nepozabnega prijatelja Slovencev Giovannija Volpeja. Z nočnimi pogajanji se je vse končalo brez velikih posledic.
Odziv na spominske pobude je bil množičen in spontan. Že izredna ponedeljkova številka Primorskega dnevnika je napovedovala za naslednji dan enotno komemoracijo Slovencev v Italiji v tržaškem kulturnem domu. Tam se je v torek zbrala tolikšna množica, da je kulturni dom po pričevanjih še ni doživel, veliko ljudi je ostalo izven do zadnjega natrpane dvorane.
Osrednjo spominsko svečanost so priredile Komunistična partija Italije, Socialistična stranka Italije, Slovenska skupnost, Slovenska kulturno gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij in Slovenska društva videmske pokrajine. To je bila formula tedanje Enotne delegacije. Titov spomin so počastili Stojan Spetič (KPI), Filibert Benedetič (PSI), Zorko Harej (SSk) in Boris Race (SKGZ), partizanske pesmi pa je pel pevski zbor Valentin Vodnik iz Doline. V znak žalovanja so v Dolini prekinili tradicionalno Majenco.
V sredo je bila prav tako množična enotna svečanost v goriškem avditoriju, kjer so o Titu spregovorili Ivan Bratina (KPI), Marko Waltritsch (PSI), Marjan Terpin (SSk), Silvino Poletto (VZPI-ANPI) in Mirko Primožič (SKGZ), nastopila pa sta pevska zbora Andrej Paglavec in Oton Župančič.
»Za Titom žalujemo z enako bolestjo kot naši rojaki v matični domovini«, je bil značilen naslov Primorskega dnevnika, značilno pa je tudi dejstvo, da med govorniki različnih komponent naše skupnosti ni bilo bistvenih vsebinskih razlik. Vsi so z različnimi odtenki izpostavili Titovo državniško veličino in ob tem dejstvo, da je njegova smrt velika izguba tudi za Slovence v Italiji.
Osrednjima komemoracijama je sledilo na desetine manjših slovesnosti po društvih, kar deževale so prošnje po govornikih, ki bi orisali Titov lik. Vsi so hoteli Titovo fotografijo in slovensko zastavo s peterokrako zvezdo, če drugo ne, vsaj jugoslovansko. Množično spominsko svečanost so priredili dijaki višjih srednjih šol, vrsta spontanih svečanosti pa je bila tudi na drugih šolah na Tržaškem in Goriškem. Oglasili so se slovenski in italijanski župani in upravitelji. Na vseh javnih zgradbah, tudi na občinski in deželni palači, so bile zastave razobešene na pol droga v znak žalovanja. Na jugoslovanskem konzulatu (ki je sedaj sedež srbskega konzulata) je bila več dni dolga vrsta javnih delavcev in tudi navadnih ljudi, ki so prišli podpisat žalno knjigo.
Kakor koli že ocenjujemo tedanje dogodke po tridesetih letih, ni mogoče mimo ugotovitve, da je bil to kljub razlikam trenutek velike enotnosti med Slovenci v Italiji. V ozadju je bila zavest, da je močna in ugledna Jugoslavija z urejenimi odnosi med narodi znotraj njenih meja tudi jamstvo za obstoj in razvoj manjšine. Kako so se stvari potem tragično obrnile, vemo, zato je težko obračati spomin na tisti čas brez doze nostalgije. Bila so leta velikih upov, ki se niso uresničili. Vtis je, da nas danes obdaja krepko poslabšan in krutejši svet.

Dušan Udovič