Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Od 16-letnega priseljenca brez poklica do izumitelja edinstvenega tramvaja

Tipični tramvaj (BBr)

Andrew Smith se je rodil v Londonu leta 1836; star je bil 16 let, ko je svojemu priimku dodal še stričevega Hallidie in šel s trebuhom za kruhom.
V Ameriko. V San Francisco, na drugi konec, preko Divjega zapada in Skalnega gorovja. Pred ameriško državljansko vojno.
San Francisco je bilo takrat komaj nekaj večje mestece. Razprostiralo se je v ravnini ob zalivu, vendar je bilo to ozemlje majhno, utesnjeno. Obdajalo ga je gričevje, odkoder so bili razgledi na vse strani res enkratni, vendar je bila strmina huda.
Andrew Smith je dve desetletji po prihodu na ta konec Amerike, kjer je medtem odprl tovarno jeklenih kablov, rešil problem. Leta 1873 je prvi tramvaj zapeljal na svojo preizkusno vožnjo. Uspeh je bil izreden. Gričevje se je razvilo, tramvaji pa tudi Andrew Smith Hallidie je obogatel. Njegova iznajdba je bila res izredna: ti tramvaji namreč nimajo motorja, »visijo« na podzemnem kablu, ki jih vodi gor in dol. V tramvaju je močan moški, nekakšen kretničar, ki upravlja klešče, s katerimi se tramvaj priklene na kabel, ki teče pod zemljo, ima pa tudi zavoro. To je vse. Tramvaji so odprti: lahko sediš v njih, lahko sediš zunaj in ti noge bingljajo na ulico, lahko stojiš, lahko tudi visiš ven in se nekako akrobatsko držiš za jeklene palice. Vse je zelo slikovito, zelo pravljično, čeprav sedaj verjetno neekonomično.
Vsaj danes.
Zato so ob koncu prejšnjega stoletja sklenili, da ukinejo tramvaj in ga nadomestijo s sodobnimi, udobnimi avtobusi. Pa so izzvali splošen protest in tramvaj so ponovno uvedli, na treh progah, ki krijejo to visoko gričevje, se počasi vzpenjajo na eni strani in spuščajo na drugi. Gor in dol, gor in dol, od jutra do večera, storitev za domačine in veliko veselje za turiste. Tramvaj je danes bolj kot kdajkoli prej simbol San Francisca.
Postal pa je tudi sredstvo za razvoj gričevja, kjer stoji na tisoče hiš, kjer stanuje nekaj deset tisoč ljudi. Seveda, vse to ni nastalo samo zaradi tramvaja, ampak prav tramvaj je dal zagon temu razvoju. Dokaz, kako iznajdljivost enega samega posameznika lahko spremeni mestece v velemesto. Lepo, evropskega kova, brez velikih palač, brez stolpnic na vsem gričevnatem delu; le spodaj, v »cityju« jih je zraslo nekaj.
Vsekakor pa preseneča, da se je to dogajalo v času, ko je v vzhodu plamtela državljanska vojna; kot da bi bil San Francisco svet zase, da ga ne bi vojna prizadela, niti ekonomsko, ampak je mesto šlo dalje svojo razvojno pot. Ampak to je bila za Ameriko stalnica tudi v dvajsetem stoletju. V času, ko so Evropejci dvakrat uničili staro celino in so jo morali dvakrat obnoviti, se ameriški razvoj nikoli ni zaustavil.
Še več, v istem času je nastala tudi Wells Fargo, družba, ki se je ukvarjala s prevažanjem denarja in zlata na relaciji vzhod - zahod, družba legendarnih poštnih kočij iz filmov »western«, ki smo jih gledali v drugi polovici prejšnjega stoletja, a sedaj niso več tako priljubljeni. Tej družbi je namenjen poseben muzej, kjer lahko preizkusiš, kako tesno in trdo je bilo sedenje v kočiji; poseben muzej pa je namenjen tudi tramvaju. Oba sta vredno ogleda in sta prijeten oddih med potepanjem po mestu. Utrudljivim potepanjem, kajti vedno hodiš navzgor ali navzdol, ravnih cest je zgolj za vzorec.
Seveda pa tramvaj ni edino, kar v San Franciscu spominja na preteklost. Mission Dolores je ostala nedotaknjena vse od leta 1791 ko so jo ustanovili mehiški frančiškani, cerkev in samostan s pokopališčem, nekaj kipi in slikami, spomin na stare čase, ki ga v mestu čuvajo kot svetinjo, čeprav predel, na katerem leži, že dolgo ni več ugledni del mesta: prostitucija, nočni lokali, mamila, prestopništvo, za vse to je danes sinonim Mission, beseda, ki ni več oznaka za cerkev in samostan, ampak predvsem sinonim za mestni predel, ki se ga je vsaj v nočnih urah bolje izogibati.
Potem je tu Chinatown, kitajsko mesto, enako kot v drugih velemestih, vendar nekoliko »bolj kitajsko«.
Tu je namreč Kitajska zelo blizu, samo onstran oceana, Kitajcev je tu več in tudi dokaj integrirani so. Vrvež na cestah je nepopisen; medtem ko je San Francisco urejeno mesto in zaradi razpršenosti bivališč nikjer ni zelo velike gneče, je tu vse drugače. S težavo se prerineš skozi kitajsko četrt, vendar se ji ne izogneš. Navsezadnje je tudi to doživetje, prava kopel v kitajskem morju, pa bolje, da se ne izgubiš, kajti veliko Kitajcev, ki se tu premikajo, ne zna angleščine; veliko je tudi takih, ki so prišli z onstran oceana in se niso nikoli oddaljili iz tega predela. Chinatown je njihov svet, kar je zunaj, sploh ne obstaja. V dobrem in predvsem v slabem.
Pa San Francisco ni rasistično mesto. Mešanica je tu pravilo, ljudje se ne ločujejo, niti v javnih lokalih, tu opaziš večjo integracijo kot na primer v New Yorku, da o jugu sploh ne govorimo; tudi zato, ker je bila Kalifornija nekoč mehiška in so jo Združene države Amerike odkupile; tako, kot so od Rusije odkupile Aljasko.
Tega ne vidiš samo na periferiji, to vidiš tudi v finančnem centru, v »cityju«. Tam, kjer kraljuje piramida Transamerica, najvišji nebotičnik v mestu, res edinstvena struktura, visoka 256 metrov in res enkratna, tudi po gradnji, saj je grajena protipotresno, stoji na 15 metrov globokih temeljih, ki bi se ob potresu premikali z zemljo, nebotičnik sam pa bi kljub močnim vibracijam ostal nedotaknjen. V njem dela 1.500 uradnikov, po 11. Septembru 2001 pa je zaprta za obiskovalce, ki so se prej lahko povzpeli skoraj do vrha, od koder je, tako zagotavljajo, čudovit razgled na mesto in zaliv. Seveda samo takrat, kadar je vreme res jasno, kajti spodnji del San Francisca je pogosto odet v meglo in z gričevja vidiš samo konice nebotičnikov ter seveda najvišjo konico Transamerice.
Ampak San Francisco so tudi parki, predvsem Golden gate park, park zlatih vrat, ki se razprostira vzhodno od mestnega središča, danes seveda vključen v urbano okolje. To je eden največjih urbanih parkov na svetu in mestna oblast San Francisca si ga je omislila, ko so v New Yorku leta 1856 odprli Central park. Na Daljnem vzhodu so ocenili, da ne morejo biti drugi za vzhodno metropolo, odkupili so ogromno zemljišče, takrat izven mesta, in na njem začeli urejati park.
Danes to ni samo eden največjih, je tudi eden najlepših parkov na svetu. V vseh letnih časih je tu veliko cvetja, v njem imaš kotičke za vsak okus, od japonskih vrtov do francoskih in angleških parkov, stoletna drevesa z vsega sveta, rastlinjake, paviljone, sprehajalne poti, majhne monotematske muzejčke, živalski vrt, športna igrišča, oddajo koles v najem, pa še holandski mlin s spomladanskimi tulipani, Shakespearov vrt, v katerem rasejo rastline,ki jih Shakespeare omenja v svojih delih, arboretum s 7.500 različnimi drevesi in grmovnicami, seveda tudi labodje jezero in na koncu plaža, Tihi ocean, kjer lahko postojiš na razgledišču in opazuješ deskarje, ki trenirajo na visokih oceanskih valovih. Vse kot v filmu, le da je tu zares. Da, ta park je duša San Francisca, če si ga nisi ogledal, nisi razumel, kako močno je to mesto tekmovalo z New Yorkom, kako zelo enako in obenem drugačno je želelo vedno biti. In kako uspešno je bilo v tem, kajti v razliko od New Yorka je San Francisco človeku po meri. Tak je bil, ko je nastajal in tak je še danes.

Bojan Brezigar

  • Pa San Francisco ni rasistično mesto. Mešanica je tu pravilo, ljudje se ne ločujejo, niti v javnih lokalih, tu opaziš večjo integracijo kot na primer v New Yorku, da o jugu sploh ne govorimo; tudi zato, ker je bila Kalifornija nekoč mehiška in so jo Združene države Amerike odkupile; tako, kot so od Rusije odkupile Aljasko.