Hrvaška 28. članica EU

Hrvaška 28. članica EU

V tem delu Evrope se začenja nov čas

Hrvaška

Odločitev je padla pred šestimi leti, nekje sredi leta 2007. Padla je tam, kjer so padle vse pomembne odločitve v Zahodnem svetu po koncu druge svetovne vojne, v Združenih državah Amerike. Busheva administracija, ki je bila premočno vpeta v vojno v Iraku in v Afganistanu, je sklenila, da mora postati Zahodni Balkan evropski problem. Odtlej Američani nadzirajo dogajanja, jih usmerjajo, vendar neposredno vanje ne posegajo. Vsaj vojaško ne. Diplomatsko pa so seveda polno prisotni.

Vstop Hrvaške v Evropsko unijo je sestavni del tega načrta. Torej načrta »normalizacije Balkana« ki vsebuje strog nadzor nad Bosno in Hercegovino, približevanje Srbije Evropski uniji in voden proces utrjevanja državnosti Kosova. Albanija in Črna gora zaostajata, ampak očitno v tem primeru ne gre za nevarna žarišča napetosti, Makedonija pa je problem zase, spopad med makedonskim in grškim nacionalizmom; dejstvo, da na Grčijo, ki je v tem času zgodovinsko šibka, nihče ne izvaja nobenega pritiska glede Makedonije, kaže tudi odnos Zahoda do makedonskega načina vodenja države, še zlasti glede odnosov med Makedonci in Albanci, ki sestavljajo velik odstotek tamkajšnjega prebivalstva.

To je torej Balkan, tisti sod smodnika, o katerem so stoletja vsi govorili. Pa da ne pozabimo Turčije, dogajanj v Istanbulu, ki je del Balkana, pa odločitev, da Evropske unija sedaj nadaljuje s pogajanji za članstvo Turčije. Kako, se bo kdo vprašal, prav sedaj, ko turška vlada z grobimi policijskimi posegi krši temeljne človekove pravice. Odgovor je jasen, da, prav istanbulska dogajanja so imela za posledico ponovno odprtje pogajanj, razlog za to pa je strah. Strah Zahoda, predvsem Amerike, da se Turčija na bi oddaljila od zavezništva in se politično približala islamskim državam.

Vstop Hrvaške v Evropsko unijo je torej sestavni del srednjeročne politike, ki so jo oblikovali z namenom, da preko evropskih integracijskih procesov dokončno umirijo Balkan. Če bo ta politika uspela, bo ostalo nerešeno samo vprašanje treh kavkaških držav. Armenije, Azerbajdžana in Gruzije, kjer pa so odnosi veliko bolj kompleksni, saj je v igro močno vpeta tudi Rusija.
Ampak danes je na vrsti Hrvaška, ki bo jutri postala 28. polnopravna članica Evropske unije. Za Hrvaško je to velik korak, predvsem psihološki, kajti Hrvati so se ob razkroju Jugoslavije močno vezali na Slovenijo. Neodvisnost so razglasili istega dne kot Slovenija, tudi mednarodno priznanje so dosegli istega dne. Potem pa se je marsikaj zataknilo, in ne samo po krivdi Srbije oziroma Miloševiča. Vojna v Vukovarju, vojaški poseg v Kninu z operacijo Nevihta, pa močna vojaška podpora hercegovskih Hrvatom v Mostarju so seveda pustili sledove, močno upočasnili približevanje Hrvaške Evropski uniji in globoko načeli zaupanje, ki ga je del Zahodne Evrope, začenši z Nemčijo in Avstrijo, imel v Hrvaško. Treba je bilo počakati konec Tudjmanove vladavine in počasno umiritev stanja, da so pogajanja za vstopanje v Evropsko unijo lahko stekla. Pa še to je potekalo zelo počasi.

Hrvaška je imela namreč vrsto nerešenih problemov in še zdaleč ni mogoče trditi, da je danes vse te probleme uspešno rešila. Mimo vprašanja meje s Slovenijo, o čemer bom pisal kasneje, je tu še vprašanje dokončne meje z Bosno in Herccegovino, zelo resno vprašanje manjšin in z njim povezana problematika človekovih pravic, potem pa industrija z ladjedelnicami, ki so bile vsa ta leta deležne velikih državnih pomoči, in seveda še ves pravosodni sistem, prav na koncu pa nič manj pomembno vprašanje korupcije.

Glede pravosodja si je Hrvaška »prislužila« zeleno luč predvsem s preiskavo in hitrim sojenjem nekdanjemu premierju Ivu Sanaderju, čeprav gre po mnenju poznavalcev le za vrh ledene gore korupcije v tej državi. Druga vprašanja je Hrvaška nekako zakrpala, kar ji omogoča zeleno luč Evropske unije, nikakor pa jih ni dokončno rešila. Na dva nadaljnja koraka, pristop k schengenskemu sporazumu in prevzem evra, bodo morali v Zagrebu še dolgo čakati, kar še zlasti velja za evro. Hrvaško gospodarstvo ne dosega standardov, ki so pogoj za prevzem skupne evropske valute.

Kaj lahko Hrvaška pričakuje od vstopa v Evropsko unijo? Seveda zelo veliko, predvsem na področju turizma v perspektivi prevzem schengenskega sporazuma in torej odprte meje s Slovenijo in Madžarsko, kar bo pomenilo odpravo dolgih čakalnih vrst v poletni sezoni. Majhen hendikap pri tem je, da bo morala uvesti vizume za ruske turiste, ki jih je veliko na hrvaški obali, ampak splošno gledano je za hrvaški turizem to zelo velik dosežek. Seveda pa ta dosežek prinaša tudi odgovornosti, predvsem v zvezi s standardi, ki veljajo za Evropo in katerim se Hrvaška še ni v celoti prilagodila.

Velika ugodnost bo tudi prost pretok blaga. Hrvaška bo lahko glede na dokaj ceneno delovno silo resno konkurirala drugim državam in izvažala svoje proizvode po konkurenčni ceni. To bo vsaj v prvi fazi blagodejno vplivalo na proizvodnjo in verjetno tudi na gospodarsko rast. Po drugi strani Hrvaška ne bo več zaprto gospodarstvo in njena uspešnost bo v večji meri kot doslej odvisna od gospodarskega stanja Evropske unije in bolj se bo morala podrejati zakonitostim svobodnega trga.

Nedvomno so zanimivi tudi odnosi s Slovenijo. Dejstvo, da Hrvati kupujejo velika slovenska podjetja, je le še povečalo negodovanje, ki ga človek zazna v prostem pogovoru. Uradno stališče Slovenije sicer je brezpogojna podpora vključevanju Hrvaške v Evropsko unijo, vendar obstaja tu kar nekaj problemov, za nazaj in za naprej.

Med problemi iz preteklosti je prvo odprto vprašanje še vedno nedorečena meja na morju. Slednja je ključnega pomena za razvoj koprske luke. Tu je Slovenija naredila kar nekaj zgrešenih korakov; prvi in najhujši je bil javno izpovedana blokada pogajanj o pristopni pogodbi med Hrvaško in EU, za katero se je takoj ob svojem nastanku odločila Pahorjeva vlada. Tega se v diplomaciji ne počne. Kot šolski primer naj navedemo, da je Berlusconijeva vlada dolgo blokiranja pristopna pogajanja za Slovenijo, vendar vedno potihoma, podtalno. Osebno se spomnim Berlusconijeve novinarske konference v Trstu, ko je zanikal, da bi Italija blokirala Slovenijo. Nasprotno, Italija je največja zagovornica vstopanja Slovenije v Evropsko unijo, je dejal, in dodal, da se mora Slovenija odločiti, ali je pripravljena za članstvo, ki terja tudi določene obveznosti. Slovenija je morala nato spremeniti ustavo.

Slovenija pa si je z napovedjo blokade osovražila vso evropsko srenjo. Obnašala se je kot slon v trgovini s porcelanom in rezultat je bil, da je morala popustiti in sprejeti arbitražni sporazum, pod pritiskom in nadzorom švedskega predsedstva Evropske unije, torej države, ki velja za eno najbolj proameriških v Evropi in katere zunanji minister Karl Bildt je znan kot velik prijatelj Hrvaške. Nihče ne ve, kako se bo zadeva iztekla in ali bo imela Slovenija teritorialni stik z mednarodnimi vodami. Za Luko Koper, edino slovensko okno v svet, je to ključno vprašanje.
In potem zaplet z Ljubljansko banko. Tudi tu je Slovenija nastopala zelo nespretno in dopustila, da hrvaška sodišča še vedno odločajo o vprašanjih, ki bi morala biti predmet sukcesije nekdanje skupne države.

Popolna neznanka pa je, kaj prinaša prihodnost. Hrvaška že povezuje reško pristanišče s srednjo Evropo. Slovenija pa že poldrugo desetletje šušmari z vprašanjem drugega tira proge med Koprom in Divačo, pa tudi sicer železniške povezave še vedno tečejo po trasah in v veliki meri po infrastrukturah iz časa avstro-ogrske monarhije. Prav nič novega ne povemo, če napišemo, da se Slovenija utaplja v tajkunskih zgodbah in razglabljanju o polpretekli zgodovini, zaostaja pa z razvojem prav tam, kjer ima velike prednosti, to je pri izkoriščanju svojega geopolitičnega položaja. Sedaj, z vstopanjem Hrvaške v Evropsko unijo, pa tvega, da jo velike evropske poti enostavno obidejo.

Seveda tu ne morem mimo dejstva, ki ga kot pripadniki manjšine ne smemo prezreti. Italijanska manjšina v Sloveniji in na Hrvaškem bo odslej bolj povezana. Vse bo lažje, komuniciranje, skupni projekti, zaposlovanje čez mejo. Zgodovina tako sama rešuje probleme, ki jih je ustvarila.
Zadnje ugotovitve so seveda izrazito politične. Vstop Hrvaške v Evropsko unijo je pomemben korak v procesu stabilizacije Balkana in normalizacije odnosov med državami v regiji. V teh dneh tečejo pogovori o začetku pogajanj za članstvo Srbije, kar bo naslednje ključno poglavje; potem bo mogoče govoriti samo še o vprašanju časa. Potrebno ga bo veliko, če le pomislim, koliko časa je minilo, preden so se v Trstu odnosi med Slovenci in Italijani nekako normalizirali. Ampak pot navzdol bo začrtana.
Navsezadnje je Evropska unija nastala prav z namenom, da se v Evropi po dveh morijah v 20. stoletju vzpostavita mir in sodelovanje. To je tudi sporočilo širitve EU na Balkan, sivo liso na zemljevidu, ki je morijo okusila še enkrat.

Na koncu preostane le še dobrodošlica Hrvaški v Evropsko unijo. Prehodila je pomembno pot, otresla se je bremen preteklosti, iz časa med drugo svetovno vojno in po njej, pa tudi iz zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. To je naredila z veliko mero čuta za državnost in s pogledom v prihodnost; upam si trditi, da veliko bolj kot Slovenija, ki z mislijo še vedno živi v preteklosti. Tako pač je.

Veliko priložnosti bo za poglobitev vsega, kar je bilo tukaj napisano. Ostaja dejstvo, da bo jutri pomemben dan. Končuje se neko zgodovinsko obdobje. Izginja psihološka meja, ki nam je bila dve desetletji v napoto, kmalu bo tudi fizično izginila. Kakorkoli gledamo, v tem delu Evrope se začenja nov čas.

Bojan Brezigar