Zgodovina časopisa

Prva številka Matajurja

3. oktobra leta 1950 je v Špetru začelo z imenom Matajur izhajati glasilo Beneških Slovencev. Na noge so ga postavili Vojmir Tedoldi in njegova žena Jožica Miklavčič, Mario Cont ter Izidor Predan – Dorič. Prve tri številke so pripravili v Špetru, nato se je zaradi hudih protislovenskih pritiskov uredništvo preselilo v Videm, kjer je ostalo do konca leta 1973. Do tistega trenutka je bil odgovorni urednik časopisa Vojmir Tedoldi, kulturni delavec in publicist iz Brezij v Karnahtski dolini. Tedoldi je bil obenem tudi predsednik konzorcija, ki je časopis izdajal. V prvem obdobju je Matajur izhajal na dveh, včasih štirih straneh. Članki v začetnih številkah večkrat tudi niso bili opremljeni s slikami. S prehodom na večje število strani pa je uredništvo beneškega časopisa tudi začelo objavljati neke vrste jezikovni podlistek v italijanščini, ki je vseboval razlago glavnih slovenskih slovničnih pravil, na primer sklanjatve.
»Matajur je bil prva kontinuirana kulturna dejavnost Slovencev videmske pokrajine, saj so kulturno društvo Ivan Trinko ustanovili leta 1955 ob prvi obletnici smrti mons. Ivana Trinka. Do tako imenovane beneške pomladi z nastajanjem kulturnih društev in organizacij po vsem teritoriju, kjer je slovenska manjšina naseljena, od Kanalske do Nadiških dolin, je prišlo šele v desetletju, ki gre od konca šestdesetih let do potresa leta 1976 in še kasneje,« je povedala odgovorna urednica Jole Namor. V tem obdobju je časopis tudi doživel prvo korenito spremembo. 1. januarja 1974 se je namreč glasilo Beneških Slovencev preimenovalo v Novi Matajur, uredništvo se je iz Vidma preselilo v Čedad, kjer ima še vedno svoj sedež. Vlogo odgovornega urednika je prevzel Izidor Predan – Dorič, časopis pa je začela izdajati tržaška slovenska založba Založništvo tržaškega tiska. Priljubljeni Dorič, ki je bil dolga leta prava duša beneškega glasila, je bil tudi avtor stalne rubrike »Piše Petar Matajurac«, ki so jo vsi radi prebirali. Za sam obstoj časopisa pa so bili dolgo časa ključni prispevki zunanjih sodelavcev, med katerimi je nujno treba omeniti Alda Klodiča, Živo Gruden in Paola Petriciga, ki so za Novi Matajur začeli pisati ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let.
Ko je časopis izhajal še kot štirinajstdnevnik, je bil dober teden dni posvečen samo delu v tiskarni. »Kdor je navajen na današnjo računalniško obdelavo strani, si sploh ne more predstavljati, kakšne so bile razmere takrat. Članke so na linotypu v kovinske vrstice natisnili v Vidmu. Nato je bilo treba tu v Čedadu sestaviti stran. Za to ni bilo na razpolago nobenega kovinskega okvirja. Pravilno razvrščene vrstice, ki so jih najprej nalepili na list, so enostavno povezali z vrvjo. Če so opazili kako napako v kovinskih vrsticah, so jih prerezali z manjšo žagico in nato ročno dodali manjkajoče črke. Vse je bilo zelo obrtniško, tistim, ki so se v takih pogojih in brez izkušenj lotili sestave časopisa, pa gre največje spoštovanje.«
Nekaj časa je v Čedadu v uredništvu Novega Matajurja delovala tudi tiskovna agencija Alpe-Adria, ki je drugim posredovala novice o slovenski manjšini.
»Drugi pomemben mejnik predstavlja januar 1985, ko je Novi Matajur postal tednik. Leto kasneje mi je Izidor Predan prepustil mesto odgovorne urednice. Pogostejše izhajanje je omogočil tehnološki razvoj na področju tiska s prehodom na elektronsko obdelavo strani, kar je bistveno olajšalo in pospešilo delo v tiskarni. Nelahka odločitev pa je bila seveda tudi izraz razvejanosti in visoke ravni kulturnega in političnega delovanja, ki smo jo dosegli Slovenci v videmski pokrajini. Bilo je to tudi očitno znamenje nove in vse bolj razširjene narodne zavesti med ljudmi in še posebej med mladimi. Ni naključno, da je ta sprememba sovpadala z odprtjem dvojezičnega šolskega centra v Špetru, kjer je jeseni 1984 začel delovati vrtec. V vsem tem procesu osveščanja in rasti naše jezikovne skupnosti je seveda tudi Novi Matajur odigral svojo pomembno in nenadomestljivo vlogo. Sama sem na primer opazila, kako so se v naših narečjih postopoma udomačile besede iz knjižne slovenščine, medtem ko bi še pred dvajsetimi leti večina ljudi avtomatično segla po italijanskem izrazu,« je dodala Namorjeva, ki že 24 let vodi uredništvo tednika Slovencev videmske pokrajine, kamor je prišla avgusta leta 1983.
Z leti so se časopisu pridružili novi kadri in sodelavci, časopis pa je s časom pridobil tudi na ugledu. »Skupaj smo rasli. V uredništvu smo se po svojih močeh trudili, da bi bil vsebinsko vedno bolj zanimiv in da bi tudi kulturno rasel. Da bi se približali mladim, smo uvedli tudi športno stran. Tudi z jezikovnega vidika smo se skušali izboljšati in se vedno bolj približati pravemu knjižnemu jeziku. Odpravili smo prakso prevajanja člankov. V preteklosti so bili namreč prispevki napisani tako v italijanščini kot v slovenščini. Tega zdaj ni več, vsem jezikom skušamo sicer dati enako prostora, vesti pa skušamo razporediti na tak način, da spodbujamo branje knjižnega jezika, čeprav se zavedamo, da ta še vedno ni vsem dostopen. Marsikdaj pa se k določenim bolj zanimivim temam vračamo v več številkah, jih poglobimo, ali objavimo povzetek v drugem jeziku. Tako se v bistvu članki v italijanščini in slovenščini med sabo dopolnjujejo.«
Čeprav se tedniku Slovencev v videmski pokrajini ne pišejo lahki časi, pa je odgovorna urednica Namorjeva prepričana, da je treba časopis še okrepiti. »Utrditi moramo njegovo jedro, pri tem pa bomo nujno potrebovali pomoč Italije in Slovenije. Ne moremo živeti od tržne logike. Kar zadeva uredništvo, pa je nujno potrebna pomladitev. Investirati moramo v nove kadre.«