Bohotna »dežela kraljev«, dragulji, zagonetne skulpture in sveti Ganges

Cela vrsta podobnih kipov krasi tempelj ljubezni v Khajurahu

Nasprotja: to je nedvomno verodostojnejši in manj zavajujoč način za odkrivanje indijske zagonetnosti. Zadnje čase se npr. Indijci radi pohvalijo in tudi naš indijski spremljevalec na tokratni potovalni turi našega dnevnika in potovalne agencije Aurora nam je večkrat s ponosom zatrdil, da se Indija skokovito razvija. V tem je pol resnice: v svetovnem merilu je Indija druga na lestvici držav z najhitreje rastočim gospodarstvom, vendar pa je stopnja revščine, nepismenosti in nedohranjenosti zastrušujoče visoka, in se ne niža. Verjetno bi na vprašanje, katera država se trenutno oz. je v zadnjem obdobju zabeležila najvišjo stopnjo razvoja, velika večina pravilno odgovorila: Kitajska. Zadnje čase se pač vsi ubadamo z gospodarskimi problemi, ekonomija, ki je bila nekoč tema izbrancev ali strokovnjakov, je postala ena najpogostejših pogovornih tem. To nam sicer ne pomaga veliko pri premoščanju vsakodnevnih težav, pa vendar se po razpravi počutimo bolje ali vsaj manj prestrašeni. Indijci trenutno niso zaskrbljeni, Pakistanu navkljub, preživljajo fazo optimizma ali pa se kot taki prikazujejo drugim. Vsekakor so ob gospodarskem napredku na vizitko za tuje obiskovalce napisali še, da so druga največja demokracija v svetu. Po številu prebivalcev, namreč. Indija je s svojo milijardo in tristo milijoni prebivalcev (zaenkrat še ne dokazanih z uradnim popisom) druga država po številu prebivalcev in tudi v tem sledi Kitajski. Vprašanje, na katero mesto se uvršča po površini, bi bilo pretežko, zato naj takoj zapišem, da je šele sedma, kar pomeni, da je gosto naseljena. Nakar Indijci tudi radi izpostavljajo, da so nasledniki tisočletne kulture, da so se na njihovih tleh rodile pomembne veroizpovedi, kot so hindujstvo, budizem, džainizem in sikhizem, pri njih pa so bile razširjene in se razvijale tudi druge, še dandanes temeljne vere, kot so krščanstvo, judovstvo in pa danes manj razširjeno zaratustrstvo, skratka z duhovno-religioznega vidika je ta zemlja izredno bogata. Zato, nam je večkrat pravil naš indijski vodič, hindujstvu globoko in iskreno predan Ajid, smo tudi strpni. V to lahko upravičeno povomimo, saj so na njihovih tleh obdobjem sožitja sledila obdobja krutih obračunavanj, pa tudi veliko indijskih političnih osebnosti, naj omenimo samo Mahatmo Gandhija in pa Indiro Gandhi, je ubila roka verskih ekstremistov. Prav tako je Ajid, ki je vsako jutro in večer molil za nas, rad navajal visoke številke diplomirancev. V Indiji se vsako leto izšola množica inženirjev, predvsem v informatiki, je ponosno ponavljal. Ne da bi preverjala, mu rada verjamem, saj je to že splošno osvojena trditev. Ob tem sem pred leti na potovanju po južnem predelu Indije doživela tudi neverjetno mesto Bangalore. Gre za indijsko inačico »mesta prihodnosti«, posejano z znanstveno-tehnološkimi inštituti, bankami, zlatarnami in lokali zahodnega kova. Pogovorni jezik je seveda angleščina, ki jo visoko izobraženi Indijci odlično obvladajo. V tem so primerljvi z »bratranci«, Pakistanci, s katerimi jih veže dolga skupna zgodovina, ločuje pa travmatičen razhod ob prehodu izpod britanske oblasti v lastno oz. lastni državi.
Ob branju indijskih podatkov moramo vedno upoštevati, da jih je nepregledno veliko, zato je glede na skupno število prebivalcev visoko izobraženih, proporčno vzeto, malo, elita v množici neizobraženih, celo nepismenih. Tudi naš Ajid je moral priznati, da zakona o obveznem šolanju otrok na kmetih velikokrat ne spoštujejo, ker »tudi otroci morajo pomagati«. Samo da »na kmetih« oz. od obdelovanja zemlje živi približno 70 odstotkov prebivalcev. Razmerje se počasi spreminja, ker tudi v Indiji velja pravilo privlačnosti velikih mest, kar pa za to državo pomeni, da se ustvarjajo novi reveži. Če si reven na podeželju, pomeni, da živiš skromno, če si reven v velikem mestu, pomeni, da spiš na cesti. Približno tako ti orišejo razliko, vendar že kot bežen obiskovalec lahko marsikaj opaziš. Na primer bedne predele večjih naselij, reveže v okolici templjev, poklicne prosjake in nadležne prodajalce, ki ob vseh večjih znamenitostih prežijo na turiste. Roko na srce, koga ne presunejo sestradani, umazani in bedno oblečeni otroci, zato si skušaš z bombonom, pisalom ali kovancem potolažiti vest, problem je v tem, da tolažiš sebe in njim ne pomagaš. Trdno sem prepričana, da so poti resnične pomoči druge, npr. nakazila neprofitnim organizacijam (po preverjanju resnosti posamezne organizacije seveda) ali požrtvovalnim posameznikom, vendar pa sem tudi sama kakšnemu otroku ali mami stisnila v roko milo ali šampon, odnešen iz našega hotela, kot nam je svetoval ali skoraj velel Ajid. Bolj koristi tem otrokom kot pa hotelom, je bila njegova utemeljitev in tako smo vestno pobirali neuporabljena mila in šampone ter jih delili. Enkrat nam je celo pripravil nekakšno prireditev: na vsakodnevno dolgi avtobusni poti smo se ustavili v večji vasi, kjer je zbral otroke in jih spraševal, kdor je pravilno odgovoril ali pa lepo zapel, je bil nagrajen. »Otroci so naša bodočnost, morajo se učiti, kdor se uči, ima pred sabo boljši jutri,« je vneto in prepričano ponavljal Ajid.
To pravzaprav drži za vse države, v Indiji pa je problem, da se vsakdo ne more učiti. Po eni strani gre za univerzalni problem: denar; po drugi za strogo indijski: kaste. Hindujci, ki so z vidika verske pripadnosti večinska skupnost, še danes spoštujejo, dasi s »popravki«, razdelitev po kastah, na osnovi katere pripadniki najnižje in najštevilčnejše, tako imenovani nedotakljivi, opravljajo zadolžitve, ki so na dnu socialne lestvice in za katere izobrazba ni potrebna. Z zakonskega vidika temu ni več tako, nasprotno z zakonom otrokom nedotakljivih zagotavljajo posebne »kvote« v šolah, tudi v zasebnih, v katerih »oni plačajo toliko kot ostali v javnih«, je razlagal, ne prav neprizadeto »vojščak« Ajid. Iz njegovih besed je bilo nadalje razumeti, da so zasebne šole veliko bolj cenjene, še več, samo če si dobro zaključil zasebno šolo, lahko upaš, da se boš prebil na prestižno univerzo, ki ti bo po diplomi zagotovila dobro službo. Sicer pa skuša Ajid svojega sina (s štipendijo) poslati na milansko Bocconi.
Kontradikcije torej, te se lepo kažejo v Radžastanu, eni od 28 zveznih držav, ki s 7 zveznimi ozemlji sestavljajo parlamentarno federativno republiko Indijo. S turističnega vidika sodi med najbolj vabljive indijske predele, če uporabimo promocijski jezik, lahko rečemo, da je to najprivlačnejši obraz Indije. Zato tudi velja splošno priporočilo, da je treba v Indijo stopiti skozi ta zlata vrata. In kot vselej, ko govorimo o tej državi z obsegom podceline, moramo takoj izpostaviti osnovno kontradikcijo: če je nedvomno Radžastan najbolj bohotna Indija, ni »prava« Indija, ni - v spomenikih - hindujska Indija, saj je »dežela kraljev« Radžastan, kot izdaja že »arabsko« ime (nekoč so deželi pravili Rajputana), višek mogulske kulture, v kateri je prevladujoči element islamski. Če je z arhitekturnega in z vidika dekoracij to opazno tudi nestrokovnemu očesu, je npr. perzijski vpliv bolj zabrisan. Točneje povedano, nam zahodnjakom, zaverovanim v našo civilizacijo in slabo (šolsko) poučenim o vzhodnih civilizacijah, ki so se razcvetele veliko pred našo, preplet in sobivanje kultur na tistem predelu Azije nista povsem jasni. Tako me je presenetil podatek, da je bil na mogulskem dvoru uradni jezik perzijščina in da so ga iz severne Indije »iz birokratsko-praktičnih« razlogov pregnali Angleži, ki so v imenu »boga denarja« leta 1837 ustoličili angleščino. In na tem prestolu angleščina sedi še danes.
Pravzaprav Indijci radi uporabljajo angleščino. Ni potrebno posebej izpostavljati, da je že izbira jezika velika kontradikcija z raznih vidikov, ne pa iz praktičnih: ob osamosvajanju v letih po drugi svetovni vojni, v kateri je sodelovala tudi Indija v okviru britanskih vojaških enot (kar jo je ekonomsko veliko stalo, saj je London veliko zahteval, stroške pa naprtil svoji koloniji), je splošno stremljenje po odcepitvi od lakomnega Londona spremljalo nič koliko različnih hotenj, v prvi vrsti je šlo za različne poglede hindujcev in muslimanov, kar se je med drugim končalo z nastankom dveh versko ostro profiliranih držav, hindujske Indije in islamskega Pakistana. Zato so vsaj v jezikovni pestrosti, kar je seveda odraz različne zgodovine in kulture, skušali poiskati skupni imenovalec in jezik »gospodarskih zasvojevalcev sveta« se je snovalcem nove države zdel najbolj umesten. To je bil tudi jezik, v katerem se je šolal nov indijski intelektualni razred. Sicer pa se »ljudstvo«, kot nam je ponavljal Ajid, drži svojih običajev in jezika. Ob dveh uradnih, ki veljajo za celotno Zvezo, ima namreč v posameznih indijskih državah status uradno priznanega jezika kar 22 med seboj zelo različnih jezikov. Hindi naj bi bil materni jezik približno tretjine prebivalcev, pretežno na severu, in je kot tak »najmočnejši«. Večinska je tudi hindujska vera, ki ni »samo vera, temveč način življenja«, kot nam je razlagal Ajid, ki nam je tudi podrobno, na osnovi lastne izkušnje, orisal tradicionalno indijsko poroko. V njegovem primeru gre za blestečo pravljico s srečnim koncem, poroke so namreč bile in so v manjši meri še danes, dogovorjene med družinami, saj z razkošnimi obredi poročajo mladoletnike, včasih skoraj otroke. Takšna je Indija oz. takšna se rada prikazuje drugim: mlada, blesteča, razpeta med tradicijo in bodočnostjo.