Prodoren opazovalec, vesten kronist

Pierluigi Bumbaca, vsem poznan kot Pigio, se je nedavno upokojil, potem ko je s fotokamero dobrih 40 let zvesto beležil kroniko, javne in zasebne dogodke v mestu in bližnji tudi čezmejni okolici. Delal je za mnoge naročnike, predvsem pa za medije. Trdo, nehvaležno delo, 7 dni na 7 po 24 ur, saj moraš biti stalno na preži in se ob potrebi hitro odzvati. Nesreča ne počiva, pravijo, in fotograf jo mora ujeti, preden je prepozno. Novinar lahko tudi kasneje zbira novice in pričevanja, fotograf ne: ujeti mora neponovljivi trenutek.

V teh desetletjih se je v Bumbacovem arhivu nabiralo neprecenljivo bogastvo: 4 milijoni posnetkov, ki dokumentirajo vse, kar se je v Gorici dogajalo pomembnega. Pigio je doživel epohalno tehnološko revolucijo v fotografiji, ko je leta 1998 prešel na digitalno tehniko. Dotlej je bilo fotografiranje povsem druga zgodba. Filmski trak je bil drag, na njem največ 36 posnetkov, potem si ga moral menjati. Pa še razvijanje, tisk, pošiljanje fotografij v tiskarne medijev, za katere je delal. »Moral si skrbno izbirati kadre, vsak posnetek je bil pomemben, izbran, čim bolj poveden,« je dejal ob odprtju razstave, ki na raznih prizoriščih v starem jedru Gorice prikazuje izbor njegovega življenjskega opusa.

Preživel je »revolucijo«

Kako je bilo nekoč, priča podatek, da se je v njegovem arhivu med začetkom 80. let in do skoraj konca tisočletja nabralo »samo« 300 tisoč posnetkov. Odtlej do danes pa več kot 3 in pol milijona, saj so digitalni aparati kot brzostrelka, v sekundah izstreliš desetine posnetkov, ujameš vse, kar se dogaja in potem izbiraš, obdelaš in v hipu pošlješ v tisk.

Iz svojega neprecenljivega arhiva je Pigio izbral nekaj sto posnetkov, ki jih je s krajšimi zapisi opremil novinar in pisatelj Roberto Covaz. Vezna nit razstave, ki so jo v torek odprli pod oboki na Trgu sv. Antona, je meja kot najmarkantnejši dejavnik v goriškem prostoru v zajetem obdobju. Mejniki, mreže in zastraženi prehodi, a tudi življenje ljudi, ki so to mejo že od nekdaj presegali, čez njo tihotapili, se množično zbirali na Pohodih prijateljstva, na skupnem trgu igrali odbojko, badminton in vse drugo, kar je domiselnost človeka znala zoperstaviti birokratski togosti državnih aparatov.

Na Trgu sv. Antona so na odprtem izobešeni panoji s črnobelimi posnetki do osamosvojitve Slovenije leta 1991. Dva druga barvna sklopa sta na ogled v fotoateljeju v bližnji Ulici D’Annunzio 3 in na novem sedežu zadruge Nuovo Lavoro, Raštel 23, mimoidoči pa si lahko mnoge fotografije lahko ogledajo tudi v izložbah trgovin in lokalov v Raštelu in Nunski ulici. Zabeleženi so epohalni dogodki, rušenje zidka na Trgu Evrope še pred vstopom Slovenije v EU, nato veliko slavje 30. aprila 2004, pa še decembra 2007 z žaganjem zapornic, potem spet nesmiselna meja ob pandemiji, policija in vojska na prehodih proti migrantom pa vse do letošnje EPK, njenega slavnostnega odprtja in dogodkov, ki so se zvrstili v tem letu.

Pigiove slike so poštene, v njih ni nobenega umetničenja, olepšavanja, izkrivljanja: le prodorno opazovanje in vestno dokumentiranje stvarnosti, je ob odprtju dejal Roberto Covaz. S kratkimi nagovori so fotografa in razstavo pozdravili mnogi protagonisti današnjih in preteklih dni, občinski odborniki Fabrizio Oreti, Patrizia Artico in Luca Cagliari, novogoriški župan Samo Turel, kvestor Luigi Di Ruscio, ki je spomnil, da hodnike kvesture krasi 40 fotografij, ki jih je Bumbaca, sin policista, posnel o delu policistov. Prišli so tudi nekdanji protagonisti epopeje rušenja meje, župana Vittorio Brancati in Mirko Brulc, predsednik pokrajine Giorgio Brandolin, kratka pričevanja o Pigiovem fotoreporterskem delu za vse goriške dnevnike pa so prispevali še nekdanji uredniki Piccola, Messaggera Veneta in Primorskega dnevnika Tonino Barba, Vincenzo Compagnone in pisec teh vrstic.

Nazadnje se je Bumbaca zahvalil vsem, ki so mu pomagali digitalizirati in izbrati ter natisniti povečave fotografij ter kakorkoli podprli razstavo. Spomnil se je mladih let, ko je že kot otrok občudoval fotografsko dokumentiranje teritorija, ali ko je 22-letnik na modnem defileju bolj kot v manekenke zrl v teleobjektive in si rekel »To bom delal v življenju!«. Tako je bilo in Gorica se v prehodu v čas post-EPK lahko zdaj zrcali v dragoceni dediščini tega življenjskega dela.