Tudi do 50 km/h
Najelitnejši športni dogodek za športnike invalide Paraolimpijske igre v Lonodnu je spremljal te dni tudi Pavel Križmančič s Padrič, ki s svojim vozičkom že vrsto let nastopa na različnih tekaških prireditvah, leta 1997 pa se je udeležil tudi newyorškega maratona. V pogovoru za naš dnevnik je med drugim omenil razlike s prejšnjimi izvedbami paraolimpijskih iger, od katerih izstopa predvsem specializacija športnikov: »Zdaj so športniki specializirani za določeno panogo, nekoč pa je vsak tekmovalec nastopal v več panogah.«
Križmančič, ki pri 71. letih še redno trenira – pravi, predvsem za dobro počutje – je v intervjuju omenil tudi težave pri kvalifikaciji športnikov invalidov: »Včasih nastopajo v isti kategoriji osebe z različnimi poškodbami, tako da so nekateri vedno oškodovani.« Kako pa ocenjuje uspešne nastope bivšega voznika formule 1 Alexa Zanardija, ki je osvojil kar dve zlati kolajni? »Povedal bom le, da poznam veliko amputirancev, ki pa nimajo dovolj denarja, da bi prodrli. On pa je imel nasprotno možnost, ob sebi ima vedno veliko spremljevalcev, privošči pa si lahko tudi poseben voziček, ki je sestavljen izključno zanj. Nasprotno pa mi dobimo voziček neposredno iz tovarne ...« Kot Zanardi tudi Križmančič uporablja handbike, torej voziček, s katerim vrtiš kolesa z rokami, vendar enostavnejšega. »Vožnja je lažja, ker imaš tudi prestave, na spustih pa lahko dosežeš tudi 50 km/h. Na olimpijskih igrah ga uvrščajo med kolesarske preizkušnje, čeprav z njim nastopamo med letom tudi na tekaških preizkušanjh kot so maratoni. Pristnejši način tekmovanja pa je po mojem mnenju uporaba navadnega vozička brez prednjega dela, s katerim vrtiš kolesa z rokami. Z navadnim vozičkom tekmujejo na paraolimpijskih igrah maraton. Takega sem tudi sam uporabljal na začetku, nato pa ga opustil, ker je nevarnejši, če treniraš na cestah.«