In če bi zmagali oni?

Dosledne in strpne osebnosti, osebnosti z načeli in intelektualno poštene postajajo redkost v današnji družbi, ki jo vsak dan bolj onesnažujejo »zavestni uničevalci resničnih in pravičnih vrednot« in »podjetniki panike in iracionalnih strahov«, kot jim pravi Moni Ovadia, ki predstavlja to redkost. Ovadia, mislec in umetnik, žid, a ne sionist, kritičen do izraelskega režima in blizu Palestincem, zagovornik šibkejših in izkoriščenih, ljubitelj resnice, pa naj bo še tako neprijetna, vpisan v ANPI, kar si šteje v čast, je pristal na našo prošnjo, da bi izpostavil svojo misel za našo revijo, za kar se mu toplo zahvaljujemo.

Najprej smo ga vprašali, kaj naj rečemo danes, v teh vse težjih časih, o rasnih zakonih, ki jih je Duce pred 80 leti razglasil v Trstu.

Če želimo izreči misel ob pojavu, ki ga doživljamo v tem času in na težave, ki nastajajo v naši državi, bi dejal, da je proces antisemitizma in rasizma, tako v Nemčiji kot v Italiji, nastal z idejo, da obstajajo razlike med ljudmi. Pa ne kulturne, temveč ontološke razlike, in sicer razlike, ki pripadajo izvornemu statusu človeka in ki so odvisne od kraja njegovega rojstva, od barve kože ali od etnije. Tudi v Nemčiji se je vse začelo z: Najprej Nemci! Tako kot v Italiji pod Mussolinijem, ki je bil podlež najslabše vrste: Najprej Italijani! Ideja o različnosti človeških ras predstavlja strahotno pojmovanje človeštva, ki sloni na premoči in podrejenosti. Danes velja poudariti podlost, neumnost in neutemeljenost vsakršnega rasizma. Rasizem je prinesel samo nesrečo, začenši z diskriminacijami med ljudmi.

Žal se te ideje spet pojavljajo.

Marx je trdil: »Zgodovinski pojavi se zgodijo najprej v obliki tragedije in nato v obliki farse«. Lahko gre seveda tudi za tragično farso. Vizija današnjih vladajočih suverenizmov sloni na predpostavki, da nekdo velja več od drugega in to nas spominja na tiste hude čase, na tisto klimo, ki je prinesla toliko gorja. Dejansko so nacionalizmi, kot vemo, nekoč privedli do uničevanj, do lagerjev. Kasneje, po tistem tako dramatičnem in tragičnem dogajanju, je človeštvo doživelo proglasitev zakona o splošnih človekovih pravicah, ki v svojem prvem členu pravi: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice.« Zato je treba odpraviti vsakršno posredno ali neposredno obliko rasizma, vsakršno obliko politike, ki diskriminira človeška bitja na osnovi izvora, države, barve kože ali socialnih pogojev.

V današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku objavljamo intervju z Monijem Ovadio izpod peresa Duška Kalca. (Intervju je bil objavljen v zadnji številki dvojezičnega glasila tržaškega združenja ANPI-VZPI z dne, 19. januarja. Ponatisnili smo ga s privoljenjem avtorja.)