Slovenci iz Laškega izgubili velikega prijatelja

Slovenci iz Laškega so izgubili velikega prijatelja. Kot strela z jasnega se je včeraj od Ronk do Trsta razširila vest o smrti kulturnega in družbenega delavca Fabia Scropette, ki je umrl v nedeljo v videmski bolnišnici za posledicami nesreče. Scropetta se je prejšnjo sredo peljal s kolesom s svojega doma v Romjanu proti Tržiču, ko je naenkrat padel na tla - verjetno zaradi slabosti - in se hudo udaril v glavo. V nezavesti so ga odpeljali v videmsko bolnišnico, kjer se iz kome ni več prebudil. Umrl je v nedeljo zjutraj.
Fabio Scropetta se je rodil 10. marca 1936 v Motovunu v Istri. Njegov oče je bil zaposlen pri električnem podjetju in se je ob koncu vojne preselil iz zaselka Škropeti v Trst, da bi ohranil delovno mesto. Njegova žena, sin Fabio in dve hčerki so ostali v Istri do leta 1949, ko so se mu pridružili v Trstu. Oče ni hotel, da bi živeli v begunskih naseljih, zato so nekaj časa živeli pri sorodnikih, potem pa skupaj z njim v stanovanju v Rojanu, ki mu ga je dalo na razpolago podjetje ENEL. Kasneje so se preselili na Opčine, in sicer v hiše, ki jih je za svoje delavce zgradilo podjetje ENEL.
Fabio Scropetta se je leta 1965 poročil z Lucio Germani, predsednico društva Tržič. Ker je bil zaposlen v tržiški termoelektrarni, sta si dom uredila v Tržiču. V ladjedelniškem mestu sta živela 36 let, nato pa sta se preselila v Romjan, kjer sta si kupila hišico. V zakonu sta se jima rodila hči Clara in sin Corrado, ki zdaj živita v Toskani oz. v Ekvadorju. Fabio Scropetta je bil zelo aktiven v tržaškem društvu Istria, v okviru katerega so se združevali Istrani, ki jim je bilo še zlasti pri srcu sožitje in so v njegovo krepitev vlagali svoje najboljše energije. Scropetta je obiskoval vse pobude, ki so jih prirejali Slovenci iz Laškega; vedno jim je stal ob strani. Ko so se v italijanskem časopisju pojavljala protislovenska stališča, se je večkrat postavil v bran Slovencev iz Laškega in si prizadeval za priznanje njihovih pravic. Z ženo, ki ima korenine v Grmeku v Benečiji, je zelo rad zahajal tudi v Beneško Slovenijo. Po značaju je bil izredno družaben, vsakega je znal lepo nagovoriti; svojo razgledanost in odprtost je dokazal na neštetih posvetih in srečanjih, med katerimi je rad posegal v razpravo.