John Hemingway - eden izmed osrednjih gostov letošnjega zgodovinskega festivala èStoria (javno srečanje z njim bo v nedeljo, 25. maja, ob 18.30) je po očetu in dedu podedoval ljubezen do ribolova. Iz Montreala je v Italijo priletel z ribiško palico, da bi se preizkusil v muharjenju na Soči, kamor ga je pospremil novinar Primorskega dnevnika (in ribič) Danjel Radetič. Med vožnjo proti Kobaridu je nastal intervju, v katerem je John spregovoril o svojem očetu in dedku ter knjigi, ki jima jo je posvetil.
John Hemingway, ste prvič v Gorici?
Da. Bil sem že v Trstu. Ko sem živel v Italiji, sem nekajkrat obiskal prijatelja v Lignanu.
Kaj pa vaš ded Ernest?
Med vojno ga v Gorici ni bilo. Kot prostovoljec se je pridružil Rdečem križu v začetku leta 1918. Zatem je bil najprej v Milanu, nato je hotel tudi sam doživeti fronto. Premeščen je bil k reki Piave, kjer je bil 8. junija leta 1918 ranjen med enim izmed obiskov v strelskih jarkih, kamor je italijanskim vojakom nosil hrano, cigarete in drugo blago. Ne vem, ali je Gorico obiskal po vojni, zagotovo je bil v Trstu.
Dogajanja na soški fronti in avstro-ogrskega preboja pri Kobaridu torej ni doživel v prvi osebi ...
Ne. Vse, kar je napisal v knjigi Zbogom, orožje, temelji na pričevanjih italijanskih vojakov, ki jih je slišal na frontni liniji in kasneje v bolnišnici v Milanu, kjer se je zdravil šest mesecev. V eksploziji granate je bil namreč hudo ranjen, v telesu je imel več desetin drobcev šrapnela; med njim in bombo se je takrat znašel italijanski vojak, ki je bil na kraju mrtev in je s svojim telesom zavaroval mojega deda. Ko bi tistega italijanskega vojaka ne bilo, tudi mene danes ne bi bilo.
Vašega dedka poznamo zaradi knjig, Nobelove nagrade, ribolova na Kubi, safarijev v Afriki, teka pred biki v Pamploni. Vi ste mu posvetili knjigo, v kateri ga opisujete v drugačni luči.
Knjigo sem posvetil dedku in svojemu očetu; opisal sem njun odnos in dokazal, da sta imela marsikaj skupnega, čeprav je bil moj ded ikona moškosti, oče pa je bil transvestit.