Sreda, 24 april 2024
Iskanje

John Hemingway, njegov ded Ernest in muharjenje na Soči

22. maj. 2014 | 18:09
Dark Theme

John Hemingway - eden izmed osrednjih gostov letošnjega zgodovinskega festivala èStoria (javno srečanje z njim bo v nedeljo, 25. maja, ob 18.30) je po očetu in dedu podedoval ljubezen do ribolova. Iz Montreala je v Italijo priletel z ribiško palico, da bi se preizkusil v muharjenju na Soči, kamor ga je pospremil novinar Primorskega dnevnika (in ribič) Danjel Radetič. Med vožnjo proti Kobaridu je nastal intervju, v katerem je John spregovoril o svojem očetu in dedku ter knjigi, ki jima jo je posvetil.

John Hemingway, ste prvič v Gorici?
Da. Bil sem že v Trstu. Ko sem živel v Italiji, sem nekajkrat obiskal prijatelja v Lignanu.

Kaj pa vaš ded Ernest?
Med vojno ga v Gorici ni bilo. Kot prostovoljec se je pridružil Rdečem križu v začetku leta 1918. Zatem je bil najprej v Milanu, nato je hotel tudi sam doživeti fronto. Premeščen je bil k reki Piave, kjer je bil 8. junija leta 1918 ranjen med enim izmed obiskov v strelskih jarkih, kamor je italijanskim vojakom nosil hrano, cigarete in drugo blago. Ne vem, ali je Gorico obiskal po vojni, zagotovo je bil v Trstu.

Dogajanja na soški fronti in avstro-ogrskega preboja pri Kobaridu torej ni doživel v prvi osebi ...

Ne. Vse, kar je napisal v knjigi Zbogom, orožje, temelji na pričevanjih italijanskih vojakov, ki jih je slišal na frontni liniji in kasneje v bolnišnici v Milanu, kjer se je zdravil šest mesecev. V eksploziji granate je bil namreč hudo ranjen, v telesu je imel več desetin drobcev šrapnela; med njim in bombo se je takrat znašel italijanski vojak, ki je bil na kraju mrtev in je s svojim telesom zavaroval mojega deda. Ko bi tistega italijanskega vojaka ne bilo, tudi mene danes ne bi bilo.

Vašega dedka poznamo zaradi knjig, Nobelove nagrade, ribolova na Kubi, safarijev v Afriki, teka pred biki v Pamploni. Vi ste mu posvetili knjigo, v kateri ga opisujete v drugačni luči.
Knjigo sem posvetil dedku in svojemu očetu; opisal sem njun odnos in dokazal, da sta imela marsikaj skupnega, čeprav je bil moj ded ikona moškosti, oče pa je bil transvestit.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava