Peš od Štivana do Olimpa

Ko je na koncu svojega podajanja Pierluigi Bellavite odgovoril na vprašanje o prehranjevanju na dolgih pohodih in dejal, da nosi v nahrbtniku vedno pločevinko z ribami in nekaj prepečenca, je postalo sozvočje med nama popolno. Prej je poldrugo uro pripovedoval in prikazoval s pomočjo diapozitivov svoje peš potovanje na 1450 kilometrov dolgem premiku od Štivana skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno, Črno goro, Kosovo, Albanijo, Makedonijo in Grčijo do vrha Olimpa. Srečanje s pohodnikom, ki je prepešačil traso od Barija do Reggio Calabrie po azimutu, leta 2002 soške bregove od izliva do izvira, nato španski Camino, italijanske velike otoke, izraelsko puščavo, štiri izvire Gangesa in še kaj je priredil goriški planinski klub CAI v konferenčni dvorani Fundacije Goriške hranilnice v Gosposki ulici. Iztočnice mu je dajal Elio Candussi, sicer izvrsten krajinski fotograf.
Pierluigi Bellavite se je v Gorico priselil iz osrednje Italije kot otrok, tu se je izšolal na klasični gimnaziji, po maturi je odšel na študij za bolničarja in se ustalil v Milanu. Na obsoško mesto je navezan zaradi mladostnih spominov in zaradi brata: Andrea Bellavite je v mestu izrazito družbeno prisoten. Po 40. letu starosti je - po otroštvu - začel »znova hoditi« in ne kaže, da se bo kaj kmalu ustavil. Balkanska izkušnja iz leta 2008 to samo potrjuje.
Po umestitvi v prostor in čas celotne pobude, da bi manj vešči vsaj približno dojeli, kod in zakaj je hodil; po poudarku, da živi na območju njegove poti gotovo tri četrt evropskih etnij in je zaradi tega spoznal neštete oblike pozdravljanja, oblačenja, bivanja, vzpostavljanja osebnih stikov, prehranjevanja in preživetja, je predvajal pol ure dolg niz posnetkov z jedrnatimi podnapisi ob spremljavi balkanskega glasbenega melosa. Prvi posnetek je prikazal kovinska volkova na obcestni skali v Štivanu, zadnji pa grško morje pod Olimpom.
Vmes je bilo nešteto raznolikosti, ki smo jih omenili v prejšnjem odstavku: izraziti človeški obrazi številnih preprostih gostiteljev v večinoma goratih področjih Istre, Plitvic, Like, Klekovače, Laške, Jahorine, Durmitorja, Kosova, Koraba, Makedonije, Ohrida in 2917 metrov visoke gore bogov. Veliko gozdov, kolovozov, stez in brezpotja. Mnogo minskih polj z ustreznimi opozorili, zaradi česar je enkrat potreboval domačega vodnika, drugič je bilo najvarneje hoditi po železniških pragovih. Nevarnejši so bili potepuški psi v Grčiji. Srečeval je lovce in gozdarje, pastirje in kmete, v mestecih sodobno oblečena dekleta in v muslimansko nošo odete njihove vrstnice; gospodinje, ki so ga prijazno odžejale, in v Albaniji nadležne otroke, ki so jih tuji vojaki v desetletju razvadili in uvedli v prosjačenje. Na 70 kilometrov dolgem gozdnem območju je prišel v zanemarjeno naselje kolib s samimi moškimi, kjer je zasumil, da gre za zatočišče vojnih zločincev. Sicer pa imajo v različnih sedaj razdrobljenih državicah vsi narodi v dnevnih sobah razobešene slike svojih »junakov«. Na drugi steni pa izredno pogostno trojico ikon: starega, ponavadi brkatega prednika, razpelo ali stavek iz Korana ali lik sv. Save in Josipa Broza iz Kumrovca. Kdor je pred štiridesetimi in več leti že prebredel približno iste kraje, je lahko na diapozitivih preveril, kolikšno nazadovanje sta povzročili odpoved in celo sovražnost do »bratstva in enotnosti«: požgane stavbe, revščina, grobišča, prerešetane stene, podrti mostovi, tudi ceste slabše kot v letih '60, ko smo odhajali na ekskurzije od Triglava do Vardarja ...
Pohodnikova kulturna priprava, osnovana na splošnem znanju, je dodatno zaobjela Iva Andrića in Petra II Petroviča Njegoša, sicer pa je - neverjetno - zaupal zemljevidu v razmerju 1: 750.000 (!). S seboj je imel snopiče listkov v različnih jezikih z opisom svoje pobude, namenom potovanja ter prošnjo za prijazno pomoč glede smeri premikanja, hrane in vode. Ljudje so ga sprejemali, se z njim pogovarjali - v 55 dneh se je naučil okrog petdeset besed jugoslovanskih narodov (na Kosovu niso trpeli srbščine) - ga prenočevali in prehranjevali. Tudi ko je razpel 600 gramov lahek šotor, so ga »prisilili«, da ga je podrl in stopil pod pravo streho. Vsakodnevno je »požrl« okrog 30, največ pa 45 kilometrov.