V boju za preživetje

Goriškemu Inštitutu za socialno in versko zgodovino je dežela Furlanija Julijska krajina po letu 2012 najprej razpolovila, nato povsem izničila redni letni prispevek in tako zožila delovanje inštituta na golo ljubiteljsko raven, daleč pod tistim nivojem, ki ga je inštitut dosegal v svojem več kot četrtstoletnem obstoju. Redni občni zbor, ki je potekal v marcu, sta zaznamovala velika zaskrbljenost in razočaranje zaradi nastalega stanja, saj razmere silijo inštitut v boj za preživetje.
Na občnem zboru je bila potrjena dozdajšnja sestava sedemčlanskega upravnega odbora, v katerem bodo še naprej Renzo Boscarol (duhovnik in publicist), Peter Černic (profesor zgodovine in filozofije), Liliana Ferrari (univerzitetni profesor), Feliciano Medeot (direktor furlanskega filološkega društva), Andrea Tilatti (univerzitetni profesor), Ferruccio Tassin (publicist in zgodovinar) in pisec teh vrstic (kustos goriških Pokrajinskih muzejev in umetnostni zgodovinar, op.ur.).
Mednarodno članstvo, ki vključuje strokovnjake s področja zgodovine, ne samo cerkvene, iz Italije, Slovenije in Avstrije, in pridobljeni ugled sta botrovala k temu, da je inštitut postal zaupanja vreden referent in sogovornik zgodovinarjev doma in v tujini. Kot edini italijanski partner sodeluje goriški inštitut z dunajsko univerzo pri sestavi leksikona škofov v dobi habsburške monarhije (1804-1918) in leksikona gojencev dunajske ustanove Frintaneum, iz katere je v devetnajstem stoletju izšla cerkvena elita, med katero sodijo vsem dobro znana imena Antona Gregorčiča, Luigija Faiduttija in Frančiška Borgie Sedeja.
Bogata je tudi bera knjižnih izdaj, ki se je pred tridesetimi leti začela z objavo prispevkov s posveta o goriškem polihistorju Štefanu Kociančiču: še danes je to edina celovita predstavitev našega rojaka. Vsem so najbrž znane tudi monografije o goriških kulturah, o slovenski, furlanski, nemški in judovski, ki so v zadnjih desetih letih doživele nove, razširjene izdaje.
Inštitut je odigral povezovalno vlogo tudi na čezmejnem področju in poskrbel za italijansko izdajo del slovenskih raziskovalcev, tudi monumentalne študije Rajka Bratoža o oglejskem krščanstvu pred nastopom cesarja Konstantina.
Med najbolj odmevne podvige lahko vsekakor štejemo izdajo vizitacijskih zapisnikov prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa. Izdaja zgodovinskih virov zahteva večletni delovni vložek, zato bodo kot sad načrtovanja iz preteklih let v kratkem objavljeni še trije drugi viri: vizitacijski zapisnik Bartolomea iz Porcie iz leta 1570, ki nam daje sliko še srednjeveškega stanja cerkva na Goriškem, zvezki notarjev Valentina in Mateja Dragogne iz sedemnajstega in osemnajstega stoletja ter končno goriška jezuitska kronika Historia Collegii Goritiensis.
Kljub neugodnim obetom za bližnjo prihodnost je upati, da ne bomo priče nepremišljenemu izbrisu še ene goriške ustanove, saj si zgodovina in zgodovina Gorice zaslužita bistveno večjo pozornost in podporo.