Ta teden pred 10 leti (12)

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega »obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.
Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o obeleževanju stoletnice tržiške ladjedelnice. Članek je bil objavljen v nedeljo, 23. marca 2008.

Predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano se bo v četrtek, 27. marca, poklonil delavnosti in iznajdljivosti tisočih delavcev, načrtovalcev in inženirjev, ki so pisali stoletno zgodovino tržiške ladjedelnice; od odprtja obrata leta 1908 je bilo med njimi tudi veliko Slovencev, ki so prihajali na delo v Tržič iz goriškega in tržaškega Krasa, iz Gorice in Vipavske doline, dalje tudi iz Brd in zgornjega Posočja. Številni delavci so se po zaposlitvi v ladjedelnici preselili v Laško z družino, zato pa je v obdobju po prvi svetovni vojni v Tržiču izredno naraslo število Slovencev, čeprav fašistične oblasti jim niso bile naklonjene.
Do druge svetovne vojne so bile delovne razmere v ladjedelnici zelo težke, saj delavci niso uživali sindikalnih pravic; najslabše so se imeli Slovenci in antifašisti nasploh, ki so jim bila prepuščena najtežja dela. Takoj po osvoboditvi je slovenska prisotnost v Tržiču doživela pravi preporod z odprtjem šole in ustanovitvijo društva Triglav, ki je imelo petsto vpisanih. Po resoluciji Kominforma leta 1948 se je politična klima spremenila, slovenski delavci pa so bili pod udarom zaradi svoje naklonjenosti Jugoslaviji. Posebno boleča je bila tudi razmejitev iz leta 1947, ki je odtrgala Tržiču del svojega kraškega zaledja. Številni delavci iz Opatjega sela, Kostanjevice, Sel, Brestovice, Komna in drugih vasi čez noč niso uspeli več priti do ladjedelnice, zato pa so morali iskati zaposlitev drugje.
V vsem povojnem obdobju je bila ladjedelnica vsekakor še naprej pomemben vir dohodka za prebivalce doberdobske, sovodenjske in devinsko-nabrežinske občine. V petdesetih letih je bilo v ladjedelnici zaposlenih vsega skupaj šest tisoč delavcev; v tem obdobju so gradili v glavnem potniške ladje, medtem ko se je v šestdesetih letih proizvodnja preusmerila na ladje za prevoz petroleja.
V sedemdesetih letih je bilo v ladjedelnici zaposlenih približno 170 delavcev iz doberdobske občine, le-tem pa je treba prišteti še številne Vrhovce, Sovodenjce in prebivalce raznih vasi iz občine Devin-Nabrežina. V osemdesetih in devetdesetih letih se je slovenska prisotnost v ladjedelnici začela nižati; vedno več otrok iz slovenskih družin je nadaljevalo s študijem in iskalo zaposlitev na drugih področij, v ladjedelnici pa so hkrati začeli zaposlovati vedno več priseljencev in delavcev iz drugih italijanskih dežel.
K uspehom tržiške ladjedelnice, ki se je v zadnjih petnajstih letih uveljavila na področju gradnje luksuznih potniških ladij, so seveda poleg Slovencev prispevali prebivalci vsega tržiškega mesta okrožja in tudi sosednjih furlanskih vasi videmske pokrajine. Slovence, Bezjake in Furlane, ki so bili zaposleni v Tržiču v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je družila pristna tovariška solidarnost, danes pa jih na žalost druži visoka razširjenost hudih obolenj zaradi izpostavljenosti azbestu, ki je velik črn madež v stoletni zgodovini tržiške ladjedelnice. (dr)