»Odprava evra bi skoraj gotovo povzročila državni bankrot«

Opustitev evra bi bila za Italijo in za druge evropske države pogubna. Posledice za Italijane bi bile namreč mnogo hujše od izgube prihrankov, saj bi državo doletel bankrot, banke pa bi nacionalizirali. Hudo prizadeto bi bilo družbeno tkivo kot tako, a sprožila bi se tudi nevarna mednarodna verižna reakcija. Finančni skladi sicer proučujejo to možnost, vendar trgi zaenkrat ne stavijo na to, da bi Italija zapustila evroobmočje. To nam je povedal docent in raziskovalec podjetniških financ oz. korporacijskih in poslovnih financ na milanski univerzi Luigi Bocconi Gianfranco Gianfrate, s katerim smo se pogovorili o posledicah, ki bi jih imela opustitev evra v Italiji in v drugih evropskih državah. Gianfrate je diplomiral in doktoriral na univerzi Bocconi, študiral pa je tudi na univerzah v Bostonu, v Harvardu in Londonu in je med drugim že objavil tri knjige.
V zadnjem obdobju so se pomnožile trditve in tudi politična stališča, da je za Italijo bolje opustiti evro in ponovno uvesti staro valuto. Nekateri so npr. mnenja, da je evro glavni krivec za gospodarsko krizo, drugi pa opozarjajo, da bi bil izstop iz evrskega območja katastrofa za Italijo, ki bi tvegala med drugim bankrot. Kako bi po vašem mnenju slovo od evra vplivalo na trge in na državo?
Čeprav se v sredstvih javnega obveščanja in v političnih razpravah tako rekoč vsak dan pojavljajo mnoge različne ocene, je zelo težko natančno napovedati, kakšne bi bile ekonomske posledice nadomestitve evra s staro valuto. Takih dogodkov je bilo namreč na svetovni ravni v preteklosti zelo malo, vselej pa so bili vezani na manjše države ali države v razvoju (mislim na nekatere južnoameriške države ali na razcepitev med Češko in Slovaško). Zanimivo je vsekakor, da je v vseh teh primerih, ko so enotno valuto nadomestili z novimi nacionalnimi valutami, prišlo do hudih socialnih izgredov in posledične omejitve osebne in politične svobode.
Kaj pa na gospodarski ravni?
Na ekonomskem področju bi odprava evra skoraj gotovo povzročila neposredno bankrot države, temu pa bi sledila stečaj in nacionalizacija italijanskih bank. Številni bi bili tudi posredni učinki: po izstopu iz evroobmočja bi mednarodne špekulacije povzročile tako napetost na trgih, da bi lahko tudi druge periferne države, kot je npr. Španija, opustile evro. To bi »okužilo« tudi Francijo in Nemčijo ter vplivalo na Združene države Amerike in razvijajoča se gospodarstva. Na finančnih trgih bi zabeležili tako destabilizacijo kot še nikoli prej. Celo v najbolj konservativnem scenariju – ko bi torej socialno in politično tkivo zdržalo šok – bi Italijo zajela huda recesija. Ta recesija bi bila vsekakor izrazito hujša od tiste, že boleče, ki smo jo doživeli v zadnjih petih letih.
Kako gleda svet financ na te hipoteze?
Velike banke in mednarodni skladi proučujejo in analizirajo te hipoteze že nekaj let. Zanje je to konkreten scenarij, čeprav so mnenja, da je verjetnost, da se uresniči, zelo nizka. Četudi se o tem ne govori mnogo v javnosti, so največje oz. najpomembnejše finančne institucije v Londonu in New Yorku že pripravile modele in algoritme za razumevanje učinkov takega dogodka na njihove naložbe. Poslovne banke in upravljavci skladov so že odposlali lastnim klientom mnoga bolj ali manj zaupna, če ne celo tajna poročila; to pomeni, da je v svetu financ ta hipoteza prisotna.