Od uglednih Babičev do Volkojebca

Pavle Merkù je podatke za svojo knjigo o srednjeveških osebnih imenih, priimkih, vzdevkih, poklicih in zemljepisnih imenih zbiral celih 40 let. Pravzaprav 50, ker je bil arhiv 10 let zaprt, je ob dnevu slovenske kulture pojasnil v intervjuju za naš dnevnik. Kot smo že poročali ob priložnosti predstavitve knjige z naslovom »Nomi di persone e luoghi nei registri medioevali del Capitolo di San Giusto di Trieste«, ki je izšla pri društvu za narodno zgodovino Julijske krajine (s sedežem pri državnem arhivu v Ul. Lamarmora), je Merkù s strogim znanstvenim pristopom in zanj značilno natančnostjo obravnaval obdobje med letoma 1307 in 1406. S pomočjo rokopisov v registrih kapiteljskega arhiva Sv. Justa je sestavil neke vrste srednjeveški imenik, ki je za nestrokovnjaka na prvi pogled težko berljiv, na 543 straneh pa skriva prave bisere in dragocene podatke o zgodovini teh krajev. Profesor je na predstavitvi knjige obrazložil, kdo so dejansko bili srednjeveški Tržačani: »V mestu je največ ljudi govorilo furlansko (krajevno različico 'tergestino'). Na drugem mestu je bila slovenščina, šele na tretjem so bili italijansko govoreči prebivalci.« Okoliške vasi pa so bile slovenske.
Avtor je v tržaškem arhivu, v katerem so shranjeni latinski dokumenti pretežno gospodarske narave (kupoprodaje, najemi, dolgovi, dajatve ipd), naletel na zelo stare priimke, ki so bili na Tržaškem zapisani že v 14. in celo 13. stoletju, medtem ko so se na območju današnje Slovenije prvi slovenski priimki pojavili šele v 15. stoletju. Na seznamu najdemo »tergestinske« (Burlo, Molis, Niblo, Sabadin itd), beneške, toskanske, nemške, hrvaške in celo bizantinske priimke (de’ Toffani - Teophanis, ena izmed 13 tržaških patricijskih rodbin). Slovenskih in na splošno slovanskih je res veliko. Tu so recimo tržaški trgovci iz družine Babič, ki so imeli hišo v grajskem mestnem predelu in vinograd na Bombelju (Montebellu). Pridevek »ser« (od leta 1404) kaže, da so bili Babičevi predstavniki višjih slojev. Priimek Bandelli naj bi izviral iz Toskane, Bandi in Bandelj pa iz podobnih italijanskih imen ter priimkov. V Dolino in okolico naj bi priimek Bandi prinesli nemški najemniški vojaki. Mnogo tedanjih priimkov so navdihnile živali (Lisica, Konjec, Zajec) ali poklici (Brentarič, Kovač, Tkalec). Med starodavnimi priimki, ki so še danes značilni za te kraje, so med drugim Hrovatin, Kralj (Cralio, na začetku so bili to kraljevi delavci ali vojaki), Marc, Močnik in Zobec (baje zaradi velikih in štrlečih prednjih zob). Raznih priimkov ni več (Mohor Prosinec je leta 1342 prodal hišo blizu grada sv. Justa, Dorotea iz proseške družine Sekira pa se je v tistih letih poročila), nekateri so prav posebni: vsaj pet oseb se je pisalo Živaželja (Sivasegla), v registru pa je tudi nek Matej Volkojebec. Avtor razlaga, da so podobni priimki v Evropi pogosti (v ital. Squarcialupi), končnico -jebec pa lahko ob prvem pomenu tolmačimo tudi z »ubijalec«.