TIR: film, v katerem je pomembno "biti" in ne "igrati"

Tisti mali svet, ki ga skrivajo kamionske kabine, je večini med nami popolnoma neznan, celo žene in ostali sorodniki tovornjakarjev ne vedo, kako poteka življenje v njem. Ko bi ljudje vedeli, da so tovornjakarji v večini primerov novodobni sužnji, bi se najbrž med nakupom sadja in zelenjave odločali drugače ...in ne bi v Trstu kupovali španskih jagod, v Ateneh pa paradižnikov, ki so jih tovornjaki pripeljali iz Amsterdama ...
Tudi to je sporočilo filma TIR, s katerim je režiser Alberto Fasulo lani na mednarodnem filmskem festivalu v Rimu osvojil zlatega Marka Avrelija. Po ogledu filma postane gledalcu tudi popolnoma jasno, zakaj je režiser že večkrat ponovil, da bi filma in seveda nagrade ne bilo brez Braneta Završana. Res sem srečen, da sem ga spoznal, je na sobotni projekciji v kinu Ariston dejal furlanski režiser, kajti samo nekateri vrhunski igralci so sposobni tega, kar je naredil Brane. Slovenski igralec, ki se ga dobro spominjajo tudi zvesti gledalci SSG, se je namreč za nekaj mesecev prelevil v tovornjakarja: opravil je vozniški izpit, se zaposlil pri italijanskem avtoprevozniškem podjetju in prevozil 43.000 kilometrov - najprej v družbi hrvaškega kolege Makija, nato še sam. Na kamionu ga je spremljala režiserjeva kamera in posnela vse dogajanje: utrudljive vožnje po evropskih avtocestah, spanje, kuhanje in prhanje na počivališčih. In seveda telefonske pogovore s filmsko in življenjsko sopotnico, tržaško igralko Lučko Počkaj.
Lučka je naša Scarlett Johansson, je dejala voditeljica sobotnega pogovora Beatrice Fiorentino: kot protagonistko filma Ona tudi Lučko spoznavamo izključno skozi njene slovenske besede, različne intonacije, jezo, smeh. Vsak telefonski pogovor odpira neko rano, veča oddaljenost med partnerjema: med ženo, ki je ostala doma in še dalje poučuje na hrvaški gimnaziji, in možem, ki je kateder zamenjal za tovornjak. Kajti TIR je tudi film o posledicah ekonomske krize, ki je povsem spremenila naša družbena ravnovesja.