Presenetljivi Jonathan Wilson

Tokrat se moram iskreno zahvaliti dragemu prijatelju, ki mi je prejšnji teden zavrtel par komadov nekega ameriškega kantavtorja in dejal: »To je Jonathan Wilson, če te prav poznam, ti bo njegova glasba všeč ...« Nobenega dvoma ni, da me dobro pozna, saj se druživa že več kot deset let in si med drugim stalno izmenjujeva najrazličnejšo glasbo. In res me je že prvi komad Jonathana Wilsona pošteno presenetil. Popeljal me je v zgodovino glasbe, v tista šestdeseta leta, ko sta psihedelija in folk glasba igrali glavno vlogo na takratni glasbeni sceni. Wilson je nedvomno izreden glasbenik, skoraj štiridesetletni kantavtor mojstrsko spaja folk ritme njegove akustične kitare s številnimi različnimi inštrumenti, globok in hkrati nežen glas pa je le češnja na torti.
Fanfare je Wilsonova tretja plošča, potem ko se je na pragu novega tisočletja odločil za samostojno glasbeno kariero. Album je oktobra lani izdala angleška neodvisna glasbena založba Bella Union Records (ki seveda nima najmanjše zveze z znamko znanega slovenskega piva). Dokaz, da je Wilson še kako priznan glasbenik, je tudi ta, da so pri snemanju novega ploščka sodelovali svetovno znani glasbeniki, na primer legendi David Crosby in Graham Nash in tudi Roy Harper ter Jackson Browne. Crosby in Nash sta svojo dragoceno glasbeno izkušenost Wilsonu zaupala v izredni pesmi Cecil Taylor, komadu, ki zajema tako folk kitare kot psihedelične vokale. Nashu spet prisluhnemo v skladbi Moses Pain, iz katere lahko razberemo, da se Wilson rad zgleduje tudi po ameriškem kantavtorju Bobu Dylanu.
Wilson se izkaže tudi v najlepši baladi albuma, akustičnem komadu Desert Trip, v katerem spremlja kitaro in klavir topel Wilsonov vokal. Presentljiva pa sta tudi bolj džezovska pesem Fazon in psihedelična New Mexico. Album zaključuje še glasbeno potovanje pesmi All the Way Down, idealni glasbeni »nasvidenje«.

Fanfare
Johnatan Wilson
Folk rok, psihedelični rok
Bella Union Records, 2013
Ocena: ★★★★★★★