Boris Pahor: Portret svobodnega človeka

V očeh Fabienne Issartel je Boris Pahor heroj. Francoska režiserka je to v petek zelo jasno povedala ljudem, ki so se zbrali v avditoriju tržaškega muzeja Revoltella na premieri njenega dokumentarca Boris Pahor: Portrai d’un homme libre (Portret svobodnega človeka). Predvsem pa je to za zanamce zapisala ravno v svoj dokumentarec; kajti nekje sredi stominutnega filma, ki ga je snemala dobrih pet let, s svojim globokim žametnim glasom uporabi ravno to definicijo - moj heroj.
Iz filma, ki so ga premierno predvajali na pobudo tržaškega združenja Alliance Française, izžareva iskreno občudovanje do tega drobnega in žilavega pisatelja, ki ga je temnolasa Fabienne vzljubila najprej skozi romane, nato pa tudi skozi številna osebna srečanja. V Trst se je prvič pripeljala z vlakom januarja 2008, ko je bil Boris Pahor v Italiji skoraj neznan, in pisatelja »zapustila« oktobra lani v Bruslju, ko je med prevzemom nagrade državljan Evrope brez dlak na jeziku povedal predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schulzu, da bi morala biti Evropa bolj pozorna do novodobnih borcev za svobodo, ki umirajo v Sredozemskem morju. In da potrebujemo Evropo, ki naj skrbi za ljudi in njihovo prihodnost.
Med tema dvema dogodkoma se odvije vsa Pahorjeva zgodba: fotografije iz družinskega albuma se prepletajo s posnetki inštituta Luce, odlomki iz Pahorjevih romanov z njegovimi nastopi pred belgijskimi, francoskimi, italijanskimi, slovenskimi bralci, tržaško morje in nabrežje s Albertom Camusem in Dragom Jančarjem. Zgodba ne sledi kronološkemu zaporedju, preteklost in sedanjost se stalno prepletata: zdaj smo pred gorečim Narodnim domom, zdaj v Parizu, kjer Pierre-Guillaume de Roux razlaga, zakaj je leta 1990 kot prvi tuji založnik izdal pisateljevo Nekropolo. Zdaj v nacističnih taboriščih, zdaj v Ljubljani na Pahorjevem 99. rojstnem dnevu, ki ga je pisatelj proslavil z izdajo »škandalozne« Knjige o Radi, v kateri režiserkin heroj spregovori tudi o svojih ljubicah.
Pahorjeva iskrenost gledalca skoraj razoroži, ko na primer plastično opiše prvi poljub z Danico Tomažič. Ali ko prizna, da bi si tudi stoletnik želel pobožati žensko telo. Vse življenje sem občudoval človeško telo, pravi pisatelj, ki je videl tista ista telesa goreti v krematorijskih pečeh in občutek krivde, ki je zaznamoval večino povratnikov iz taborišč, premagal ravno s pomočjo ljubezni. S prepričanjem, da lahko tudi nekdo, ki je napol gol zmrzoval med barakami taborišča Narzweiler Struthof, še živi ljubezni polno življenje.