Pri treh letih je doma risal stenske risbe

Med zemljo, morjem in nebom, tako nas nagovarja Deziderij Švara v ciklusu novejših slikarskih del, olj večjega formata, ki bodo od jutri na ogled v galeriji Sala del Giubileo na tržaškem obrežju. Praznovanje umetnikove osemdesetletnice v znamenju ustvarjalnosti ponuja vpogled v zadnji ciklus marin, v katerem se zrcali vsa dosedanja bogata in plodna umetnikova likovna izkušnja.
Človek širokih obzorij, čustveno bogat in komunikativen, Švara je vpet v kulturno dogajanje v Trstu in rad potuje. Srečala sva se v ateljeju, kjer je vedno prijeten vonj po sveži barvi in novo platno v delu na večjem slikarskem stojalu.
Skoraj šestdeset let predanosti likovnemu ustvarjanju, kaj te je vodilo po tej poti?
Začel sem slikati pri treh letih, ko sem se v ricmanjski cerkvi zagledal na stropno fresko. Ko sem po maši prišel domov, sem kar našel kos oglja v ognjišču in začel kratkomalo risati stenske risbe in bil seveda za ta svoj podvig primerno kaznovan. Čeprav je bila revščina in ni bilo sredstev in sem pri svojih štirinajstih že moral delati, sem v prostem času stalno ustvarjal. Slikar Riccardo Tosti me je sprejel v svoj atelje ter me naučil slikarskih veščin. V petdesetih letih sem začel razstavljati, slikar in umetnostni kritik Milko Bambič si je razstavo mojih del ogledal, napisal kritiko in me tudi spodbudil, naj naprej študiram ter poglobim različne vidike vezane na umetnost, da bom napredoval. V naslednjih letih sem posvečal tako več časa učenju kot slikanju, pogostoma kar v nočnih urah ter s pridobljenim znanjem diplomiral na Umetnostnem liceju v Benetkah ter kasneje opravil še habilitacijo za poučevanje. Naletel sem nato na težave in ni bilo možnosti, da bi se zaposlil kot profesor, tako sem nadaljeval s svojo zaposlitvijo na tehničnem področju.
Kakšno je bilo vzdušje med umetniki v Trstu, ko si se začel likovno udejstvovati?
Začel sem slikati leta 1958. Doraščal sem v traškem okolju v stiku s tržaškimi umetniki, Spacalom, Černigojem, Cesarjem in imel stike Saksido in poznal škedenjskega umetnika Lukežiča, gojil sem stike tudi z italijanskim likovnim svetom. Razstave sem imel redno na tržaškem, goriškem, nato po Italiji, v Benetkah na začetku ter pozneje še v Milanu, Veroni Samostojno sem vzporedno razstavljal še v Sloveniji, v Ljubljani, Celju. Pogosto sem se udeleževal likovnih kolonij, ki so bile zanimive prilike za širše poznavanje umetnosti in umetnikov: v Sloveniji, Makedoniji, na Dunaju v Avstriji, poleg bližnje Istre. Za krajše obdobje sem se odselil v Pariz in Karibe v srednji Ameriki, kjer sem nadaljeval slikati in razstavljati, kar mi je omogočilo kulturno rast in stik s toplim, barvitim svetom, vse to je vplivalo na nadaljnji razvoj.