Fotograf, ki ni plačeval najemnine

V Galeriji Jakopič v Ljubljani je do 3. septembra na ogled razstava slovitega češkega fotografa Josefa
Josefa Koudelke. Fotograf, sicer letalski inženir, je do leta 1970 fotografiral gledališke predstave, a ne kot nevtralni dokumentarist, temveč je, kot je zapisala Marija Skočir, kustosinja ljubljanske razstave, nizal presežke tedanje gledališke fotografije predvsem z neposrednim vstopom na oder, v bližino, v sredino prizora samega. Tako kot so ga medse sprejeli igralci, so ga tudi Romi na Češkoslovaškem in kasneje tudi drugje po svetu. Vzeli so ga za svojega, ga sprejeli v svojo skupnost, najbrž tudi zato, ker je s srcem z njimi delil tudi njihov način življenja. Fotografije, ki so med tem nastajale, niso dokumentarne. »Ne izvajam nobene raziskave, reportaža me ni nikoli zanimala. Vedno iščem najpopolnejšo podobo. Ne raziskujem Romov. Ustvarjam svoj pogled na to, kar so,« meni avtor. Vendar se je svet najprej spoznal prav z njegovimi dokumentarnimi fotografijami. Po vdoru sovjetskih čet v Prago avgusta 1968 je kot verni kronist v tednu dni naredil 5000 posnetkov, ki so brez avtorjevega imena s pomočjo fotografa Elliota Erwitta in agencije Magnum zaokrožile po svetu. Tudi potem, ko je anonimni avtor fotografij praške pomladi dobil prestižno nagrado Roberta Cape, in ko je Koudelka že zdavnaj zapustil Češkoslovaško, je zamolčal svoje avtorstvo, saj se je bal za varnost svoje družine. Šele po 16 letih, ko je umrl njegov oče, je razkril avtorstvo fotografij praške pomladi.
Pod okriljem Magnuma, takrat najbolj prestižne fotografske agencije, je nadaljeval fotografsko pot zunaj Češkoslovaške. Živel je kot nomad, saj v intervjujih, tistih redkih, ki jih je pripravljen dati, s ponosom pove, da 17 let ni plačeval najemnine. Spal je pri prijateljih doma ali v njihovih temnicah, pisarnah, na terenu pa tudi po 3 mesece skupaj na prostem. Konec 80. je dobil francosko državljanstvo, danes pa živi med Parizom in Prago, piše v Primorskem dnevniku Meta Krese.