Priznanje za vse moje garanje ...

Ko je 82-letni igralec Anton Petje pred dobrim tednom dni na velikem odru tržaškega Kulturnega doma prejel Tantadrujevo nagrado za življenjsko delo, je z žarečimi očmi in skoraj otroškim nasmehom dejal, da je zanj to »tako rekoč nedelja«. V krajšem pogovoru za naš dnevnik pa pristavil, da nagrade ni pričakoval. »Bil sem zelo presenečen. Prijetno presenečen: Tantadruj je zame priznanje za vse moje garanje.«
Pred časom ste v intervjuju za naš dnevnik dejali, da ima garanje v igralskem poklicu odločilno vlogo, talent pa skorajda zanemarljivo ...
Igralec ne moreš bit brez talenta, vloga talenta pa je v celokupni meri petodstotna. Ostalo je garanje, garanje, garanje. Vloga te spremlja od jutra do večera in še ponoči včasih sanjaš o njej. Kar naprej se to odvija v tebi. Če imaš smisel, da raziskuješ, se ti odpirajo neverjetne dimenzije.
V Slovensko stalno gledališče ste prišli leta 1970 in mu ostali zvesti do upokojitve. Kako se spominjate svojega prihoda v Trst?
V tržaškem gledališču sem prvič gostoval leta 1969, igral sem v Amfitruu, ki ga je režiral Jože Babič, režiser, na katerega me vežejo zelo lepi spomini. Vloga mi je uspela in potem so me ukradli mariborskemu gledališča. V Trstu se mi je odprl nov svet, tu sem postal Slovenec: resnično Slovenec, ne nacionalist. Prej sem to bil avtomatično, v Trstu pa je bilo to doživljanje slovenstva malo drugače ...
To so bila leta, ko je bilo SSG v razcvetu, z domačimi produkcijami ste veliko gostovali ...
Oh ja! Človek se niti ne spominja, kje je vse nastopal. Nastopali smo po Primorski, bivši Jugoslaviji, povsod smo gostovali ...ampak najlepše je bilo tu, v Doberdobu, Števerjanu, Reziji. Lepo se spominjam tistega občutka, ko prideš našim ljudem dat slovensko besedo in pridejo po predstavi hvaležni do tebe in ti čestitajo. Mi pa smo jim bili tudi hvaležni, ker smo jim lahko dali slovensko besedo.
V vaših intervjujih se občasno pojavi tudi kaka pikra ocena modernizma. Kje je po vašem mnenju meja med tradicionalnim in modernim?
Morda sem prestar in staromodno gledam na te stvari. Nisem proti modernizmu, ampak določene stvari ne spadajo na glavni oder. Eksperimenti morajo biti, brez eksperimentiranja ni napredka, zgodovina pa itak sama briše tisto, kar je za nič. Ampak na glavnem odru morajo biti predstave, ki stojijo klasično in imajo rep in glavo. Naša publika ima v glavnem konstantne poglede, obstajajo sicer variacije, ampak v glavnem ima rada klasični teater, tisti, ki se vleče od Linharta naprej, ne pa izmišljotine. Danes delajo Shakespeara in pol teksta črtajo. Kaj bi bilo, če bi Bacha črtali? Tistega, ki bi to naredil, bi križali, se vam me zdi?