»SSG ogrožajo Slovenci, ne Italijani ali kriza«

Breda Pahor, ki je predsedovanje upravnemu svetu SSG prevzela februarja letos, se je na četrtkovi predstavitvi javno zahvalila umetniški vodji Diani Koloini za uspešno izpeljano sezono, v kateri je SSG ponovno »dokazalo, kaj zmore na umetniški ravni«, o čemer ne nazadnje priča tudi uvrstitev njegovih Modernih nô dram v tekmovalni program Borštnikovega srečanja. Zahvalila pa se ji je tudi za zasnovo nove sezone, ki (vsaj na papirju) veliko obljublja, a je Diana Koloini ne bo izpeljala: na razpis za novega umetniškega vodjo, ki bo, tako vsi upajo, vodil tržaški teater naslednja tri leta, se namreč ni prijavila. Zakaj? »Ker vem, da v teatru nimam podpore,« se je glasil njen odgovor, potem ko je s pravim »coup de théâtre« presenetila številne prisotne z zelo osebno in prizadeto izpovedjo.
Diana Koloini zapušča Slovensko stalno gledališče »globoko razočarana«. Na tržaški teater je iz Slovenije vedno gledala kot na ustanovo, »ki predstavlja to, kar vsi hočemo biti, simbol neke vrste resistenze, vztrajanja ne samo v trdovratnosti, ampak predvsem v delu in ustvarjalnosti«. Med temi meseci v Trstu pa ga je spoznala »na zelo drugačen način, zlasti okolje, v katerem deluje«. S samozavestjo profesionalke, ki je s tem teatrom ustvarila marsikaj dobrega, »si drznem reči, da to gledališče danes ni ogroženo od nacionalne nestrpnosti ali finančnih težav, ki jih ta trenutek imajo tako rekoč vsi, ampak od tistih, ki naj bi skrbeli zanj: Slovenci ogrožajo to gledališče, ne pa Italijani ali svetovna kriza! Tem ljudem je potrebno, da SSG kolobari skozi krize, da ostane sredi sezone brez umetniškega vodstva, da je brez direktorja«.
SSG po njeni oceni ni avtonomen subjekt, ampak je žrtev prostora, v katerem »se rovari iz političnih, privatnih, niti ne vem kakšnih interesov: grozljivo se mi zdi, kako skupnost ravna z njim«. Izrazila je upanje, da bo SSG postalo avtonomno, ne več podrejeno njej nerazumljivim logikam: gledališče naj se odloči, ali je res gledališče in potem dela v smeri privabljanja domače in tuje publike. Gledališče je treba prepustiti gledališču, ne pa »tudi dobronamernemu vodstvu, ki ga upravlja na volunterski ravni, od zunaj«.