Trst, mesto v vojni

Združiti dve gledališči, dva pisatelja, dva jezika, dva pogleda na svet v umetniško dovršeno predstavo o sto let oddaljenih dogodkih, ki so pretresli svet in za vedno spremenili Trst. Ambiciozni cilj nosi naslov Trst, mesto v vojni, v četrtek pa so ga predstavili javnosti v tržaškem Kulturnem domu. Novinarska konferenca je potekala v sugestivnem pododrju; njeni udeleženci smo sedeli pod velikim odrom, igralci in igralke pa na njem in s svojimi nogami bingljali nad našimi glavami. Tu pa tam se je na tla spustil jesensko obarvan drevesni list in nas spomnil, da je italijanski pesnik Giuseppe Ungaretti vojake primerjal ravno jesenskemu listju, ki lahko vsak trenutek pade z dreves. Kajti ena od značilnosti predstave je po besedah 32-letnega tržaškega režiserja Igorja Pisona ravno ta, da želi v gledalcih vzbujati asociacije.
Predstava Trst, mesto v vojni, je sad plodnega sodelovanja med deželnim stalnim gledališčem Rossetti in Slovenskim stalnim gledališčem. Oba sta jo vključila v svojo abonmajsko ponudbo: od danes do 30. novembra bo na ogled v mali dvorani v Ulici Petronio; pol ure pred začetkom bo vsakič na sporedu tudi predstavitev predstave, 24. novembra pa bo koprodukcija zaživela v goriškem Kulturnem domu. Od 2. do 22. decembra bo predstava na ogled v dvorani Bartoli na Drevoredu 20. septembra.
Kot sta uvodoma podčrtala predsednika obeh gledaliških hiš, je priprava tovrstne predstave predstavljala velik umetniški in organizacijski izziv. Breda Pahor je ponosna, da sta SSG in Rossetti združila moči pri sestavi mozaika, ki skuša občinstvu predstaviti različne vidike tržaške stvarnosti. Naša stvarnost je namreč sestavljena iz različnih pogledov na preteklost in na sedanjost, skupna gledališka produkcija pa je dokaz, da je kljub temu mogoče sodelovati. Miloš Budin je prepričan, da lahko gledališka govorica zbliža tržaško javnost in pripomore k ustvarjanju skupne družbe: ko bo Trst bolj enoten, pa bo sposoben pogledati tudi proti deželam, ki so v preteklosti že sestavljale njegovo zaledje, to je Sloveniji, Hrvaški, Avstriji in še dlje proti vzhodni Evropi.
Zamisel za dvojezično predstavo se je rodila v Domu gledaliških delavcev (Casa del lavoratore teatrale), ki združuje skupino tržaških igralcev. Kot je v njihovem imenu povedal Maurizio Zacchigna, želijo gledališču vrniti njegovo naravno vlogo: nagovarjati javnost, postavljati vprašanja in nakazovati možne odgovore. K sodelovanju so najprej povabili slovenskega in italijanskega pisatelja; Tržačan Marko Sosič je prispeval tekst Kakor v snu, v Naborjetu rojeni Carlo Tolazzi pa Il pane dell’attesa. Nato so projekt predstavili mestnima stalnima gledališčema in v obeh našli odlične sogovornike. Zacchigna se je izrecno zahvalil vsem uslužbencem SSG, saj so jim v zadnjih mesecih omogočili, da so se v Kulturnem domu počutili doma in se »z ljubeznijo in dostojanstvom« posvetili igralskemu poklicu. Ta predstava je dokaz, da je kljub pregovornemu »no se pol« tudi v Trstu marsikaj mogoče. A le, če se okrog skupnega cilja združijo duše, sanje in finančni viri tistih, ki imajo kaj povedati.