90-letnica literarnega zgodovinarja Borisa Paternuja

Danes na prvi pogled ni zanimivo razpravljati o literaturi in literarni kritiki, pa tudi branje globokih in širokih romanov se je predvsem z mlajšo generacijo pomaknilo na spletna omrežja, kjer je percepcija dojemanja besedila povsem drugačna. To ne velja, ko začne profesor Boris Paternu pripovedovati o svojem življenju in literaturi. Ob devetdesetem jubileju slovenskega literarnega zgodovinarja in teoretika, akademika Borisa Paternuja, so se mu Slovenski klub, Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm in Društvo Slovenskih izobražencev poklonili v petek v polnem Tržaškem knjižnem središču, kjer je za občinstvo zmanjkalo stolov. Pogovor z največjim prešernoslovcem, kar jih poznamo, je vodila profesorica Neva Zaghet. »Prej sem bil terorist kot slavist,« se danes hudomušno nasmehne ob spominih na leto 1941, ko se je pri petnajstih letih prvič približal političnemu življenju, ki ga je nekako privedlo tudi do ljubezni do literature in slovenščine. Ko je bil med vojno še mlad dijak v Kranju, ga je SS-ovec oklofutal, ker je govoril slovensko. Leta 1941 je ob sklenitvi pakta med Nemčijo in Jugoslavijo šel razdret nemški klub, kjer so pisali sezname Slovencev, ki jih je bilo treba likvidirati. Drugič je iz nemškega vojnega vozila ukradel reflektor. »To je bil za nas zelo hud, pubertetni odpor.« Kmalu po teh dogodkih je Boris Paternu šel v partizane.