Poslednji Mohikanci v Terski dolini

»Ko sem pred skoraj dvajsetimi leti bil zaposlen kot časnikar pri Novem Matajurju, so me novinarske poti večkrat zanesle tudi v Tersko dolino. To je geografsko najzahodnejši konec Beneške Slovenije, jezikovno in kulturno njen najbolj izpostavljen del. Izpostavljen je tudi vremensko, če upoštevamo podatek, da je gorska veriga Mužcev z Rezijo na oni strani že o nekdaj italijanski rekorder v padavinah. Viljem Cerno, profesor in neutrudni kulturni delavec, eden najvidnejših povojnih narodnih buditeljev beneških Slovencev, me je ob neki priložnosti pospremil v Brieh, verjetno najzahodnejšo hribovsko vas Terske doline, kjer je tedaj še živel en sam domačin. Poslednji, kajti po njegovi smrti je vas dokončno izumrla. Ostareli vaščan se je z Viljemom pogovarjal v terskem narečju, ki sem ga nisem popolnoma razumel.Vas Brieh je pred štiridesetimi leti skoraj v celoti porušil potres. Vaščanom so zagotovili bivališča v dolini, razen enemu, ki se je uprl in hotel za vsako ceno ostati na svojem domu. Raje sam v svojih hribih kot med tujimi ljudmi v dolini. Tako sem za tedanji božični Primorski dnevnik lahko napisal zgodbo o „poslednejm Mohikancu“, naše gore listu,« piše v današnjem Primorskem dnevniku Dušan Udovič. Na tisti dogodek se je spomnil pred dnevi, ko je dobil v roke dvojezični vodnik o Terski dolini, ki ga je napisal Igor Cerno in je pravkar izšel pod pokroviteljstvom občine Bardo in danes že ukinjene Gorske skupnosti Ter, Nadiža, Brda. Prednosti in obenem glavni značilnosti vodnika sta dve. Prva je praktičnost. Ob zemljevidnem črtežu ozemlja Terske doline najdemo namreč strnjene opise vseh njenih devetih vasi in krajev, zraven pa še navodila, kako pridemo do njih.  Druga pomembna značilnost vodnika je, da je v celoti dvojezičen, v grafičnem slogu „double face“ sta si slovenski in italijanski jezik povsem enakopravna.