»Strah je idealen teren za manipulacije«

»Ko se vračam na Tržaški filmski festival, se počutim skoraj doma,« je režiser Damjan Kozole povedal na srečanju z avtorji dan po italijanski premieri filma Nočno življenje, s katerim si je v Karlovih Varih prislužil kristalni globus za najboljšo režijo. Skoraj vsi filmi enega izmed najbolj uspešnih slovenskih režiserjev so namreč gostovali na TsFF; iz njegovega obsežnega opusa naj jih omenimo le nekaj: Porno film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Slovenka (2009), Projekt: Rak (2013).
Čeprav se na prvi pogled zdi detektivka, bi Nočno življenje pravzaprav morali umestiti nekam med film noir in antitriler, pravi Kozole. Navdih zanj je dobil februarja 2010, ko je izvedel za smrt Saše Baričeviča. Dogodek se je kasneje razrasel v afero ogromnih razsežnosti, znano tudi kot »afera bulmastifi«. Na dvorišču je v snegu bilo najdeno golo truplo znanega zdravnika, raztrgali so ga njegovi trije bulmastifi, ob truplu pa je ležal umetni penis. To ni bila običajna smrt za Slovenijo, pravi Kozole. Nihče ni vedel, kaj se je tisto noč zgodilo, a takoj se je pojavilo na stotine špekulacij. Žrtev je imela visoka poznanstva v politiki in zadeva je prerasla tudi v politično afero. Slovenija je majhna država z dvema milijonoma prebivalcev. No, takrat je bilo tudi dva milijona teorij o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Če k temu dodamo reakcijo medijev, dobimo perfektno metaforo tega časa, ki ga je takoj pritegnila zaradi bizarnosti in razsežnosti same afere. Nočno življenje ni film o škandalu. Je film o družbi, škandal je bil le povod zanj.
Torej strah kot gonilna sila družbe: v filmu je v vseh likih prisoten strah pred nekom ali nečim, kar je višje od njih. To najbolj pride do izraza pri glavnem liku, Lei Potokar (Pia Zemljič), pri kateri je bolj kot skrb za zdravje moža v ospredju strah pred škandalom.
Všeč mi je, da ste to izpostavili: to je pravzaprav prvič, da se nekdo dotakne ravno dejstva, da se vsi liki v filmu nečesa bojijo, a ta »nekaj« ni nikoli konkretiziran. Strah je eno izmed najbolj primarnih čustev, seveda, brez njega najbrž ne bi preživeli, saj je to nagon, ki nas varuje pred nevarnostjo. Danes je v družbi prisoten na vseh ravneh, vsi se bojijo kakršnekoli spremembe. Vse stagnira zaradi letargije, vsi mislijo »samo, da je meni v redu«. Tako ne more naprej. Ta atmosfera ni samo slovenska, mislim, da je nasploh evropska. Bojimo se tako rekoč vsega: teroristov, beguncev, bojimo se premakniti karkoli na boljše. Strah je idealen teren za manipulacije in za tiste, ki znajo manipulirati z množicami. Posledica tega so npr. Trump in podobne situacije.
A najbrž ni bilo vedno tako ...
Prepričan sem, da svet ni bil vedno tak. Ko sem začel snemati filme, sem naivno verjel, da se civilizacija obrača na boljše, da je to logika civilizacije same. Ampak danes v resnici živimo v nekih intenzivnih retrogradnih procesih. Ne govorim samo o človekovih svoboščinah; govorim na splošno o stanju v družbi. Kako je možno, da opazujemo vojne, da smo brezbrižni do beguncev? Kako je možno, da pristajamo na to, da prihajajo na vodilne položaje v državah ljudje, ki so klovni? Ne mislim samo na Trumpa, govorim o slovenskem predsedniku, ki je mehkejša varianta tega, ampak je še vedno klovn. Tudi v Italiji je podobno. Sprašujem se, kako je to možno. Poznam ogromno Američanov, Italijanov, Slovencev. Vsi so normalni, pametni ljudje, prosperirajo pa nevarni klovni. Zelo sem zaskrbljen nad stanjem duha in prihodnostjo nasploh, mislim, da se nam ne obeta nič dobrega. V Nočnem življenju je dobro vidno, kako so naša življenja krhka. Tega bi se morali zavedati tudi takrat, ko nam gre dobro. Imeti bi morali neko civilno, družbeno odgovornost; če govoriva o Sloveniji, mislim, da so te civilne iniciative čisto zamrle. Obstajajo, a niso sposobne rekrutirati večjega števila ljudi, predvsem mladih, ki so postali apatični.
V eni izmed zadnjih produkcij Slovenskega stalnega gledališča, predstavi Sem pa tja v režiji Nede R. Bric, smo si ogledali vaš kratki dokumentarni film Meje. Kako je nastal?
Predstave še nisem videl, film sem odstopil na prošnjo režiserke, ki me je prepričala s svojim konceptom. Nastal je kot samostojni dokumentarec: tema begunstva je pri meni že dolgo prisotna, zaznamovan sem z mejo. Rojen sem v Brežicah, doma iz Krškega, ko sem odraščal je moje glavno mesto v bistvu bilo Zagreb, ne Ljubljana. Kasneje sem mejo tudi fizično začutil. Ko sem snemal Rezervne dele, film o tihotapljenju prebežnikov, so mi očitali, da pretiravam. Ironija je, da 13 let zatem v Mejah obravnavam bistveno bolj krute stvari. Ko se je begunski val z madžarske preusmeril na slovensko mejo sem začutil, da moram registrirati ta čas, v katerem živimo: vrnil sem se v leto 1895, ko sta brata Lumiere postavila kamero in se postavila v vlogo opazovalca. To je bila ideja za film Meja, postaviti se v situacijo opazovalca, ne da bi manipuliral z dogajanjem. S snemalcem sva sedem ur čakala na tistem polju in naenkrat se je zgodilo – dolga kolona ljudi, ki pešači v spremstvu vojakov in policije. V tej množici je neka monstruozna lepota; prizor je očarljiv in hkrati sproži meditacijo o nesreči. Ravno ta kontinuiteta, neprekinjenost kolone in kadra gledalcu omogočita razmišljanje o tem, kje smo in kaj se lahko zgodi vsem nam.