Bo lepota rešila svet?

Profesor Pahor, bo lepota res rešila svet, kot je pred skoraj stopetdesetimi leti zapisal ruski pisatelj Fjodor Dostojevski?
Če se bo v lepoti zrcalila tudi dobrota, bi se ji morda lahko posrečilo. Kajti lepota ne more sama premagati zla.
Gospod Sgarbi, bo lepota res rešila svet?
Imeli smo najlepšo državo na svetu in jo uničili. S pomočjo arhitektov kot je Boris Podrecca, ki je povsem iznakazil Sacile. Danes proizvajamo samo grdoto. Lepota ne bo rešila sveta, ampak svet mora rešiti lepoto.
V polni mali dvorani Verdijevega gledališča je v soboto zvečer potekalo zanimivo soočanje med tržaškim pisateljem Borisom Pahorjem in umetnostnim kritikom Vittoriom Sgarbijem: med njima velike starostne, izkustvene in miselne razlike, a tudi spoštovanje, želja po pogovoru o vrednotah, ki so jima skupne - lepoti, umetnosti, ljubezni. Iztočnice za pogovor, ki ga je vodila Tatjana Rojc, sta ponudili knjigi, ki sta izšli pri založbi Bompiani: Pahorjeva Così ho vissuto - Biografia di un secolo in Sgarbijeva Il tesoro d’Italia - La lunga avventura dell’arte. Večer je uvedel nastop prve violine Verdijevega gledališča Stefano Furini.
Lepota je izziv, je nadaljeval Sgarbi, človek je ustvaril lepoto, da bi izzval boga: dokazati mu je želel, da je sam zmožen ustvariti nebesa na zemlji. Samo človek lahko ustvarja lepoto, živali tega niso sposobne, ker ne sooblikujejo zgodovine in nimajo spomina. Ko človek ustvarja lepoto, je bog: med poslušanjem Beethovna tudi neverni začutijo, da nek bog obstaja.
Strinjam se, da je človek, ki ustvarja lepoto, božanski, mu je pritrdil tržaški stoletnik, ampak tisti isti človek tudi vsak dan ubija; šele ko človek ne bo več ubijal, bo lahko ustvaril svojega boga. Za Pahorja bog ne obstaja, saj bi v nasprotnem primeru bil tudi neskončno dober. Morda je za boga skoraj bolje, če ne obstaja, je pritrdil Sgarbi: kajti če sprejmemo, da obstaja, potem moramo tudi sprejeti, da je krut in brezbrižen.
Tako v Pahorjevi kot Sgarbijevi knjigi ima ljubezen podobno obličje. Vedno sem bil prepričan, da je božanje glavni del fizične ljubezni, saj z božanjem prenašamo svoja čustva in občutja, je pojasnil tržaški pisatelj, ki nima rad pisateljev in zlasti pisateljic, ki ne prepustijo ničesar domišljiji. Za Sgarbija predstavlja ljubezen Giottova freska Anna in Gioacchino: ko ona, pred Zlatimi vrati, poboža njegovo brado, in jo on poboža po ramenih ...