Diamantna maša Dušana Jakomina

»To ni praznik enega človeka, to je praznik nas vseh. Prvič, to je praznik naše skupnosti, ker smo tako povezani med seboj, brez verskih, političnih in strankarskih razlik, potem je tu povezanost s prijatelji in znanci. Vsak se bo čutil, da nekaj praznuje, da je deležen tega dneva. In ker sem duhovnik, jaz ponavljam izraz iz sv. pisma, “ko greš k Bogu, ki ti obnavlja tvojo mladost.” To je za vsakega človeka in predvsem za vsakega lepega človeka. Jaz vedno ponavljam, da imamo lepe ljudi, s katerimi se lahko pogledaš v obraz, se lahko pogovarjaš, lahko izmenjaš misli, lahko nekaj tudi ustvarjaš. V tem vzdušju se pripravljam na ta dan, ko bomo skupaj slavili to obletnico.« Tako pravi Dušan Jakomin, ki bo danes (26. junija) zvečer v Škednju, kjer že več desetletij neutrudno deluje kot kaplan, kulturni delavec in novinar, daroval svojo diamantno mašo ob 65. obletnici mašniškega posvečenja. 26. junija 1949 ga je namreč v tržaški stolnici ob 7. uri zjutraj skupaj z drugima dvema mladeničema v duhovnika posvetil takratni tržaški škof Antonio Santin, današnje slavje pa se bo začelo ob 18.30 pred Domom Jakoba Ukmarja, od koder bo krenil sprevod do škedenjske cerkve, kjer bo dvojezična maša, ki ji bo sledila družabnost v Domu Jakoba Ukmarja in pred njim.
G. Jakomin je v pogovoru za naš dnevnik poudaril, da ne obžaluje, da se je odločil za duhovniški poklic: »Vedno bolj lahko tudi rečem, da uživam v svojem poklicu. To sem jaz. Po 60. letu sem počasi odkril, kaj sem. Tu ti pomagajo ljudje, preizkušnje, trpljenje, vse tvoje izkustvo. Takrat vedno bolj rasteš in kadar rasteš, čutiš v sebi tisto srečo in zadovoljstvo. Zato sem po petih letih še bolj zadovoljen in gledam naprej,« pravi slavljenec, kateremu so bili pri izbiri duhovniškega poklica v zgled pomembne osebnosti iz polpretekle zgodovine: »Lahko rečem, da sem v teh letih spoznal vse goriške, tržaške in istrske čedermace in okrog sebe sem videl neke stebre. To so bili stebri, ki so preživeli tri režime - fašizem, nacizem in komunizem - in so ostali kot svetilniki. To je meni zgled za na pot.«
Današnja maloštevilnost duhovniških poklicev Dušana Jakomina ne preseneča preveč, saj je bilo tako tudi v letu njegove posvetitve, ko so bili le trije novomašniki. »Tržaška škofija je vedno potrebovala duhovnike. Pred sto leti so prihajali s Češke, potem so prišli različni ljudje, dokler nismo prišli do leta 1945, ko je zaradi takratnih razmer prišlo veliko število duhovnikov med nas. Pred leti smo imeli tu 32 duhovnikov, vsaka vas je imela svojega duhovnika.« Slovenskih duhovnikov na Tržaškem je zdaj 14, od duhovnika pa so po Jakominovem prepričanju naši ljudje še vedno preveč odvisni, »ker se ne zavedajo, da je vsak vernik del duhovništva in poklican, da nekaj ustvarja v svoji župniji. To nas je skoraj malo razvadilo, posebno po koncilu. Ljudje se še ne zavedajo vloge laikov, ko ni duhovnik v ospredju oz. gospodar vsega, ampak je v službi človeka,« pravi Jakomin. »Poglej papeža Frančiška, kako se je zdaj za sinodo družine obrnil do vseh ljudi. Evo, to je novost Cerkve: ni se obrnil do škofov, hotel je mnenje ljudi.« Prav nad papežem Frančiškom, ki je po njegovih besedah »po mišljenju jezuit, po srcu pa frančiškan«, je slavljenec posebej navdušen. »Jaz osebno ga nisem poznal, ampak ko je on rekel "Bratje in sestre, dober večer", se je v Cerkvi začela nova doba,« pravi g. Jakomin, ki poudarja, da je kot duhovnik postavljen, da se srečuje z ljudmi: »Geslo moje nove maše je bilo "Vsak duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga". Že v teh besedah je vključena vsa duhovniška služba,« pravi Jakomin, ki pripoveduje tudi, kako se je za las izognil likvidaciji leta 1949, s tem da se je umaknil iz rodnega Sv. Antona v slovenski Istri, pa tudi, kako mu je Udba sledila vse do leta 1990 (njegov dosje je imel 24 strani), leta 1975, ko je bil na obisku pri Sv. Antonu, pa so ga tudi klicali v Koper na zaslišanje, »potem so mi dali spričevalo, da nisem zaveden Slovenec. Na dan nove maše 3. julija 1949 je bil hud članek v Primorskem dnevniku, da sem "sovražnik ljudstva",« pravi Jakomin, ki zdaj za isti časopis piše uvodnike ob večjih verskih praznikih, pri čemer ugotavlja, da ni on tisti, ki se je spremenil. »Jaz skušam biti v stiku s človekom, ne glede na to, kaj je in kam spada: je človek, konec, basta! In vidiš, kako te ljudje sprejmejo in imaš vsa vrata odprta, ker si iskren in dovzeten.«
Z duhovništvom je povezano tudi slavljenčevo bogato kulturno in novinarsko delovanje, ki je, kot sam pravi, »prišlo samo od sebe, nisem iskal, nisem hotel. Kadar si v stiku z ljudmi, te sami ljudje peljejo v neko stvar. Če jaz ne bi bil v Škednju, se gotovo ne bi bil zanimal za etnografijo, če ne bi bil na radiu, gotovo ne bi postal časnikar. To samo po sebi pride in tega kot duhovnik nisem vzel kot cilj, ampak kot sredstvo za oznanjevanje božje besede, da pokažeš ljudem, da je med nami Nekdo, ki nas vodi in se imenuje Ljubezen, ne Zakonodajalec.«